SONICA Series XXI: Lawrence English

Kino Šiška, Komuna, 24. 10. 2017

V zadnji letošnji ediciji serialke Sonica Series, s katero MoTa oziroma Muzej tranzitornih umetnosti predstavlja raziskovalne avdio in avdiovizualne prakse, smo bili zopet v družbi avstralskega zvočnega umetnika Lawrenca Englisha. Po vodenju avgustovske delavnice v MoTa Labu, naslovljene Radikalno uho, se je ta torek zopet oglasil v Ljubljani. Opoldne je predaval študentom ALUO na Oddelku za oblikovanje, v večernih urah pa nam je v spodnji dvorani Kina Šiška postregel z živo izvedbo svojega zadnjega dela Cruel Optimism.

Lawrence English, profesionalni poslušalec, ki si je letos prislužil tudi doktorski naziv na Tehnološki univerzi v Queenslandu v Avstraliji, je bil na svojem opoldanskem predavanju precej simpatičen. Glavnino predavanja so predstavljali praktični nauki iz prakse natančnega poslušanja in zvočnega raziskovanja, dopolnjeval pa jih je z zgodbicami iz odraščanja in izkušnjami iz svoje umetniške prakse. Primer: English je bil po vzoru očeta tudi sam obseden s zvoki ptičev. Ker jih z daljnogledom pogosto ni videl, mu je oče svetoval, naj jih skuša locirati s pomočjo sluha. Tako je oblikoval občutek za prostor okoli sebe tudi z drugimi čutili, ne le preko vida. No, četudi je na koncu izpadel bolj TED-X heroj kot pa doktor glasbene prakse, smo dobili vpogled v njegov pristop, ki je zainteresiranega nepoznavalca napotil tudi na obisk njegovega večernega koncerta.

Naj pa v znak spoštovanja vseeno njegov večerni koncert komentiramo tudi s kakšnim koristnejšim ali bolj poučnim načelom. Koncert je otvoril s pozdravnim nagovorom, v katerem je občinstvu svetoval idealno lego za poslušanje. Tako je tudi recenzent med štirideset glavo in precej mladostno množico prvič preživel koncert v ležečem stanju, nekateri obiskovalci so ležali celo na odru. Ležeč položaj naj bi bil primernejši, saj je zvočne frekvence, ki se gibljejo okoli 20 Hz-ov, enostavneje čutiti kot fizične vibracije v stiku s telesom kot pa jih slišati. In res, ob intenzivnejših trenutkih koncerta so nekateri obiskovalci izgledali prav zaviti v tla. V drugi polovici sem se jim bil recenzent primoran pridružiti, četudi me je v sedečem položaju čisto prijetno treslo med spraševanjem, čemu služita smog in koncertne luči, ko pa večina ljudi miži. Bilo je ravno prav skrivnostno.

Za hitro koncertno primerjavo si obudimo v spomin koncert izpred leta in pol, ko je v istem prostoru nastopil Englishev španski umetniški kolega Francisco Lopez, ki je občinstvo posedel po dvorani in mu za eno uro čez oči nadel črne trakove. Koncert Lawrenca Englisha je torej predstavil nekakšen negativ  izkušnji z Lopezom. Medtem ko je Lopez v popolni temi ustvarjal avtonomno zvočno reprezentacijo prostora, se je English v prvi vrsti ukvarjal z estetiko, ali povedano z njegovimi besedami, z ekstrakcijo estetskih informacij iz zvoka. Skratka – medtem ko smo z Lopezevega koncerta odhajali zaprepadeni, kot bi bili zbujeni iz zvočne poplave, smo z Englishevega koncerta odšli čustveno izmučeni in pripravljeni na spanje.

Spregovorimo pa na tem mestu še besedo o tokrat predvajanem zvočnem materialu. Cruel Optimism, projekt, ki ga je predstavljal English, je eden prvih, ki ga je ustvaril v sodelovanju z glasbeniki in živo inštrumentacijo, čeprav je bil na odru tokrat zopet sam za računalnikom. Težko je bilo prepoznati saksofon Matsa Gustaffsona ali klavir Chrisa Abramsa iz The Necks ali še več drugih inštrumentalnih vložkov, ki jih je imel English nasnete in jih je sproti obdeloval v ambientalno zvočno krajino. Slednja je bila večino časa telesno prevzetna, kot temperatura zraka, uvodoma pa celo impulzivna kot nenaden plaz. Zvok je odzvanjal ideje življenjsko nujnega krutega upanja, ki ga Lauren Berlant opisuje v svoji istoimenski knjigi, ki je stala kot inspiracija za predstavljeni Englishev projekt.

V torek ni bilo videti razočaranih obrazov. Upamo le, da bo Lawrence English k nam prišel tudi s svojim naslednjim delom, s katerim se ukvarja z zvokom uporabljenim v namen civilne represije.