Soviet Soviet, Dogs In Kavala

* foto: Nejc Ketiš/Kino Šiška
Kino Šiška, 4. 4. 2018

Soviet Soviet s svojim desetletnim delovanjem in tremi odličnimi dolgometražci predstavljajo enega izmed bolj vidnih imen trenutne post punk srenje, vendar smo jih začuda, tudi glede na bližino njihovega domačega kraja, imeli šele zdaj čast spremljati v živo. Fantje prihajajo iz Pesare, mesta na zahodni obali Italije, od tam pa jih je glasba vodila že povsod po Evropi in tudi čez Atlantik. Žal pa njihove turnejske poti niso bile ves čas brez pretresov. Lansko leto je bil namreč znotraj glasbenih medijev precej odmeven njihov incident, ko so jih ob prihodu v ZDA, kjer bi morali med drugim nastopili na festivalu SXSW in v studiu radia KEXP, pridržali in nato deportirali zaradi domnevno neustreznih vizumov. Ta pripetljaj je odkril nekatere pomanjkljivosti ameriške zakonodaje pri obravnavi gostujočih glasbenih aktov, širši javnosti pa je približal nepotrebne tegobe in nevšečnosti, kot jih pogosto doživljajo manjši ustvarjalci. A Soviet Soviet to seveda ni ustavilo. Severno Ameriko so letos februarja zamenjali za južno, v marcu pa so pričeli tudi s turnejo po Evropi. V sredo so obiskali tudi naše konce oziroma so v prostorih Komune Kina Šiška prvič zasedli tudi domači oder. Pred njimi je nastopila še tukajšnji koncertni publiki bolj poznana srbska skupina Dogs in Kavala, ki smo jo imeli moč videti tudi že na letošnjem MENT-u.

Fantje iz Srbije so si nadeli ime po grškem obmorskem mestu Kavala ... Če že sami prihajajo iz urbanega beograjskega velemesta, ima njihova glasba torej definitivno pridih morske, obalne uživancije. Dogs in Kavala namreč vplive vlečejo iz zapuščine psihedeličnega in surf rocka zadnjih petih desetletij, s čimer pravzaprav le ponovno dokazujejo, da take muzike ne živijo le na kalifornijskih plažah Beach Boysov, temveč tudi na Balkanu. No, seveda, kot namignjeno, v tem niti zdaleč niso edini ...

Glede na to, da je šlo za otvoritveni akt, so glasbeni večer odprli pred kar zavidljivim številom ljudi, ki so jih s svojim funkovskim poigravanjem in rockerskimi solažami tudi hitro zazibali. Krajšemu inštrumentalnemu uvodu je sledila prošnja zvočnemu tehniku za več distorzije na basu Siniše Janjića in trojec je že zapadel v komad Boje z njihovega EP prvenca. Sledil je razigran, do danes še neposnet komad v angleškem jeziku, bobnar Nikola Hajduković in kitarist Srdjan Jeremić pa sta tekom koncerta spretno izmenjevala vloge glavnega in back vokalista. Kmalu je sledila umiritev tempa in - kot je povedal eden izmed frontmanov - jedna spora na srpskom, jer život je težak. Pesem Hvala što postojiš je bila lep prikaz bendove sposobnosti prilagajanja vzdušja, njihove zvočne raznolikosti, v njej so melanholično postpunkovsko valovanje spretno rezali z rokerskimi intermezzi. Večer so nadaljevali s podobnimi igrami nasprotij, ki so se le bolj bližale razigranemu melodičnemu rocku, katerega psihedelične lastnosti so bile podkrepljene s stropnimi vizualijami makedonskega video umetnika Saška Petkovskega. Mladi Dogs in Kavala so publiko dobro razgreli, oder pa zapustili s simpatičnim dolgim poklonom.

Sledila je pavza, med katero je na odru brnel stroj za meglo, ki je do prihoda glavnih akterjev Soviet Soviet ustvarila prav ustrezno darkersko atmosfero. Vidljivost je bila omejena, kar je postalo sekundarnega pomena, ko je iz gostih meglic kot grom z vso silo udaril rezek, a zapeljiv zvok kitare in bučanje bobna komada Endless Beauty z njihove zadnje plate Endless, izdane v letu 2016, katere promociji je namenjena tudi aktualna turneja. Inštrumentalni nevihti se je hitro priključil še vešči glas vokalista Andrea Giomettija, ki nam je ob neusmiljenem igranju na bas z odra prikazal izliv resnično surove energije. Bobnar Alessandro Ferrise se je do nekje tretjega komada že popolnoma pogreznil v meglo, kitarist Alessandro Costantini in vokalist pa sta tam stala le še kot silhueti zloveščih obličij v čustveno nabitem hrumenju reverbov, feedbacka in bobnanja v stilu ritem mašine.

Kljub inteziteti je bil zvok, predvsem vokali, izjemno čist ter razločen, kar gre najverjetneje pripisati njihovemu dolgoletnemu, obilnemu koncertiranju. Soviet Soviet so točno vedeli, kako publiko ne le preplaviti, temveč potopiti v melodije z njihovega zadnjega albuma, ki so jim dodali še nekaj izstopajočih starejših komadov, kot sta No Lesson in njihov največji hit Ecstasy. S pesmijo Pantomime pa se je trojec presenetljivo in brez naknadnega bisa poslovil z odra.

V Komuni smo torej tokrat spremljali stare koncertne mačke in relativno nove obraze glasbene scene. Oboji so svoje nastope izvedli zelo suvereno in poskrbeli za prijeten večer. Upajmo, da ni bilo prvič in zadnjič, in upajmo, da na naše odre v prihodnosti priroma še več podobnih bendov. Bendov, ki, kot je v pripravah na intervju s Soviet Soviet zapisal kolega Andrej Pervanje, dokazujejo ne le, da je mogoče ekonomsko uspeti tudi z zvočnimi prepletanji lastnosti nepopularnega rocka, temveč tudi v glasbenem smislu, s stvaritvijo edinstvenega umetniškega jaza, kljub naslanjanju na starejše žanre in njihove stilske zapuščine.