The Bureau of Atomic Tourism

Klub Cankarjevega doma, 6. 5. 2014

The Bureau of Atomic Tourism še v živo. O pričakovanjih in … izpolnitvah?

Ob zaključku letošnjih Cankarjevih torkov, ki napoveduje tudi začetek letne jazzovske festivalske sezone, je včeraj nastopila mednarodna zasedba The Bureau of Atomic Tourism. Njeno koncertno različico so sestavljali trobentar Nate Wooley, saksofonist Andrew D’Angelo, kitarist Hilman Jensson, basist Tim Dahl in bobnar ter vodja Teun Verbruggen. Glede na studijsko zasedbo, ki smo jo z albumom Second Law of Thermodynamics pred kratkim predstavljali tudi na Radiu Študent, pomeni to dve spremembi, saj sta upravičeno izbrana Tim Dahl in Hilmar Jensson tokrat zamenjala Trevorja Dunna in Marca Ducreta. Ker pa deluje zasedba – prav to je namreč potrdil včerajšnji koncert – predvsem kot demokratični kolektiv z mnogimi obrazi, je ta sprememba ponudila priložnost za nove zvočne variacije in morebitne širitve izraznega polja. 

The Bureau of Atomic Tourism je energična zasedba, ki se ne pusti definirati drugače kot prav z nedoločljivostjo žanrskih stičišč. Pri tem je ena izmed njenih posebnosti, da svoj izraz tako rekoč sproti premleva in sprevrača, zaradi česar ima lahko v vsakem trenutku drugačno podobo. Ali natančneje in še bolj kot za omenjeni album relevantno za včerajšnji koncert: skupinski izraz dobi svojo pravo podobo šele v smislu nenehnega postajanja in dialektike, ki med posameznimi točkami vzpostavlja vedno nove odnose. Med vsemi izraznimi sidrišči je treba ob včerajšnjem koncertu omeniti najprej jazzovsko neobremenjenost in čvrsto rockovsko podstat, ki pa sta bili seveda cepljeni še z mnogimi drugimi zvočnimi možnostmi.

Kot je bilo slišati, je zasedba svoj studijski prvenec že zdavnaj pustila za sabo, ni pa ga nujno tudi prerasla. Zvočni prostor je bil tokrat še bolj široko razprostrt, kar je verjetno ponujalo več priložnosti za improvizacijske odmike, kot pa jih je bilo tudi zares izkoriščenih. Namesto nalomljene dinamike, ki bi posamezne zvočne niti vlekla v povsem nepričakovane smeri in je bila prisotna v zgolj nekaj izvedbah, je zasedba tokrat bolj zvesto gradila sugestijo globine in zvočno cikličnost. Zaradi nje je bila razprostrtost, ki je spominjala na mešanico monolitnih razpoloženjskih študij Milesa Davisa in izpraznjene postrockovske pejsaže, občasno nekoliko razvlečena. Namesto domiselnih pregibov, avantgardnih zvočenj, kontrastov ali vzporednih zvočnih drsenj, se je zasedba nekoliko preočitno držala bodisi kompozicijskih izhodišč bodisi ležernega fraziranja znotraj danega zvočnega korita. Prvo je bilo očitno v hladni, prisiljeni študioznosti nekaterih sicer eksperimentalnih kompozicij, denimo v numerološko navdihnjeni kompoziciji Andrewa D’Angela, drugo v bolj konvencionalnem izmenjevanju solističnega kapljanja. V idealnem primeru tega koncerta seveda ne bi ocenjevali po posameznih solažah, a tako se je pač zdelo, da so se nekateri kratko malo zadrževali ali pa preprosto niso dobili prave priložnosti.

Ne nazadnje je omenjena demokratičnost zasedbe The Bureau of Atomic Tourism pomenila tudi to, da je bil njen včerajšnji nastop lepljenka kompozicij, ki so jih posamezni člani napisali tudi za različne druge zasedbe. Posledica tega je bila očitna izrazna neenotnost, ki bi sicer znotraj posamezne kompozicije – tako kot na albumu – lahko učinkovala drzno, celo transformativno. Da na včerajšnjem koncertu žal nismo slišali vsega ali najboljšega, kar zmore ta sicer vrhunska zasedba, je postalo očitno še posebej ob dodatku, ki ga je zasedba verjetno potrebovala bolj od maloštevilčne publike. Sekstet je končno odigral skladbo »Meg Nem Sa«, ki jo poznamo tudi s studijskega prvenca in je, zanimivo, dejansko D’Angelova naslovna skladba z albuma zasedbe Tyft, v kateri igrata še Hilmar Jensson in Jim Black. Rušilno jazz-corovsko suvanje, v katerem so se vsi končno zares razživeli in ki bi lahko predstavljalo zanimivo izhodišče, je žal prišlo prepozno.