THE NOTWIST, JEL

Recenzija dogodka
The Notwist
11. 4. 2014 - 16.00

Channel Zero, 10. 4. 2014

 

Ljubezni do hip hopa nemški kitarski elektroniki The Notwist, ki so se včeraj po šestih letih spet vrnili v Ljubljano, niso nikdar zanikali. Njihovo obrobno delovanje je začetno simpatiziranje in spogledovanje z novim ustvarjalnim okvirjem, ki ga je nedvomno spodbudil tudi prehod v polje elektroakustične glasbe, strnilo v samosvojo mešanico 13&God, ki kot samostojno krilo deluje še danes. Znotraj kolektiva, ki ga poleg članov The Notwist sestavljata oaklandska raperja Themselves, tako deluje tudi producent Jeffrey James Logan, katerega glasbena pot je, dozdeva se, globoko vpeta v muziciranje nemškega stroja. Ne samo, da smo ga imeli priložnost videti v živo kot podpornega člana na odru, s svojim solističnim projektom Jel se nam je predstavil tudi v uverturnem nastopu ter vidno očaral.

Potopljen v semplerje je izza svojega trackpada, s pomočjo katerega je pred nami seciral divje klavstrofobične udarce, tekom svojega nastopa ponujal zanimivo iztočnico človeške ritem mašine, ki lahko z elementom humanosti, neobremenjenosti in prodornosti skladbo vsak hip vehementno ponese v nov zvočni svet. Tako nenadnih sunkov, zaviranj ali ekspresivnih in izživetih iztočnic ni umanjkalo. Zanimiva opazka, ki je ob tem krožila po klubskem prostoru, češ, koliko kombinacij si mora Jel ob pritiskanju na gumbe zapomniti, si je tekom nastopa pravzaprav odgovorila sama. V Jelovem ohlapnem ogrodju enostavno izrabljenega semplanja, je bilo veliko abstraktnosti in prebliskov, ti pa so čudovito sovpadali v klepetavi doprinos, ki je netil tudi takšne zgodbe, kot denimo pripoved o grozovitem bljuvanju, ki ga je sprožilo celodnevno uživanje zajtrka.

Nadaljevanje koncertnega večera je zaznamovala fuzija elektroakustičnih elementov, ki je ob spremljavi melanholičnega vokala Markusa Acherja vseskozi težila k oblikovanju neustaljenih glasbenih form. In če kje, potem so The Notwist pokazali, da velik del njihovega glasbenega avanturizma še vedno živi prav na koncertnih odrih. Šestčlanska postava, ki pri operiranju z zvoki sedla od sintetizatorjev in sekvencerjev do tolkal, kitar in Nintendovih kotrolerjev, je nastop oblikovala kot homogen kolaž, znotraj katerega se srečujejo različni žanrski stili, pa čeprav znotraj ene same skladbe. Ideja torej, ki so jo odločno prenesli s svoje zadnje dolgometražne plošče Close To The Glass.

Drži, da The Notwist svoje skladbe radi gnetejo in raztezajo, a drži tudi, da so se na včerajšnjem nastopu tja redko pomikali. V tem oziru so pravi ogenj zanetili šele v prvem dodatku uro in pol trajajočega nastopa, ko so skladbo Neon Golden hipno preslikali v dubovsko okolje, ali denimo v razpotegnjeni in močno elektronsko podprti različici skladbe Pilot, tekom katere je Acher spretno menjaval vinilne plošče, na katerih so bile nasnete matrice.
 
Morda je slednjemu botroval tudi ubrani repertoar, ki je ob udarnem preletu pestre diskografije predstavljal predvsem varno sosledje singlov in s tem ponujal že pregovorno manj izzivalno doživetje. Težko se je bilo znebiti tudi občutka, da The Notwist najbolj ustrezajo veliki koncertni odri, zvok, ki so ga gradili, je tako skozi celotni nastop deloval kot tanka hrustljava skorja, ki se kar nekoliko boji, da ne bi zarezala pregloboko. In čeprav ne gre zanemariti čutne plati njihovega muziciranja, je v umirjenih delih slednje pogosto preglasila množica, ki se je levo od odra odločila zabavati po svoje. Še posebej moteče pa je postajalo v ostreje zašiljenih skladbah, denimo Kongu, nespornem hit singlu, ki je v neizraženih naporih žal zvodenel. A če bi trdili, da v včerajšnjem nastopu ni bilo moč uživati, bi nedvomno lagali. Njihova utečenost je še kako nalezljiva, tako kot dejstvo, da The Notwist preprosto pišejo dobre skladbe.

Z visoko dvignjenimi komolci je v Channel Zeru svoj teritorij branil Luka Vučkovič.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Luka, a si Jela mogoče za vibrafonista zamenjal? Karl Ivar Refseth, Norvežan, ki je z Notwist na poti, mu je res kar malo podoben. Ali sem jaz kaj spregledala, praviš namreč, da smo Jela imeli priložnost videti v živo kot podpornega člana na odru?

Alisa Milano, I know you're gonna be hot when you were nine.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness