Theo Parrish, Klub K4, 24.06.2010

Včeraj je Ljubljana ponujala res širok spekter dogodkov. A bodite prepričani, da ni bilo boljšega kraja za žur kot podzemlje na Kersnikovi. Slovo od letošnje sezone so nam v Klubu K4 pripravili v družbi enega najbolj ekskluzivnih gostov letos, detroitske legende Thea Parrisha.

Theo Parrish producira izmuzljivo in težko opredeljivo strujo plesne glasbe, ki sample prvenstveno črpa iz ameriške jazz, soul, disco in boogie tradicije. Američanov lakoničen pristop h kompoziciji izraža detajlno poznavanje tradicionalnih tech-house struktur, a je več kot očitno, da se pri vsakem produkcijskem podvigu zavestno skuša lotiti popolnoma novega zornega kota in rušiti lastna pravila. Za razliko od miriade podobnih producentov, ki v novodetroitskem valu grizejo skozi gigantsko zapuščino vinilov, Parrish ustvarja unikum: zviti, igrivi in brezkompromisni house s subtilnimi, komajda zaznavnimi spremembami tekstur in ritmov, ki v produkcijskem smislu v svetu skorajda nima para. Možakar poleg vsega slovi še kot eklektičen selektor in izreden klubski sukač plošč. Zaradi kombinacije naštetega je bila torej udeležba na napovedanem 3-urnem DJ setu skorajda imperativna.

Parrish je pričel s tršo house in disco selekcijo, ki se je slogovno navezovala na ogrevanje njegovega predhodnika Miqueja iz Multipraktik ekipe, ki je uspešno napolnil plesišče. Čez čas je Američan nabito električno ozračje ziheraško ustalil v kozmičnem discu, funku in soulu. Vmes smo lahko slišali še Flying Lotusa in Andrésa (alias DJ Deza), na trenutke sta se prikradla techno in celo r&b. Tako široko zastavljen selekcijski razpon bi marsikje že zaradi same demografske raznolikosti spraznil plesišče, vendar je bilo vse kljub občasnim downtempo trenutkom - verjeli ali ne - gladko zmiksano in modelirano za največjo plesno učinkovitost, kar je znak nebroja Theovih performerskih izkušenj.

Njegov neizprosen, prepričljiv nastop in omamna, hipnotična mimika sta kot rudarska svetilka vodila vse tiste, ki smo se ob tokratni selekciji znašli odprtih ust, v temi, na neznanem ozemlju in smo skušali ambivalenco premostiti z zavzetim plesanjem. Neskončno repetitivni techno beati in globoki, temačni house groovi so počasi in linearno, a vztrajno kopičili čustven naboj. Theov pretanjen občutek za uravnovešenje vokalov in sklapljanje ritmov je v sodelovanju s surovim materialom iz 80-ih let pripravil odličen teren za slogovni zasuk - po približno eni uri seta smo se namreč nevede, pod taktirko detroitskega mojstra, znašli na ozemlju bossanove, afrobeata, Herbieja Hancocka, slišali smo tudi tribalistično Congoman jamajškega dvojca The Congos, ki je bila leta '77 posneta v Black Ark studiu Lee ''Scratch'' Perryja ... V tistem hipu je bilo še slepcu razvidno, da ne bo mogel nihče razen samega DJ-a niti približno napovedati, v katero žanrsko smer se bo preostanek seta zasukal. Lahko bi se takrat tolažili z vednostjo, da je vezno tkivo skoraj vseh producentovih setov sicer house v soul preobleki, vendar je bilo prav stanje lastne izgubljenosti in Parrisheve popolne dominacije glavni čar situacije. In od takrat naprej nas je selektor popeljal na pravo pustolovščino - potovanje po njegovi politični in naši skupni glasbeni dediščini. Vsakemu komadu se je posvečal s kirurško natančnostjo; disco norijo Anger dvojca Rinder & Lewis je oblikoval kot skulpturo, na mešalko je igral kot na instrument – določene frekvence je nekje rezal, drugje poudarjal, premeščal zvok z levega na desni kanal, enkrat pretiraval z basom, drugič ga brutalno odvzemal in prepuščal naši domišljiji, da dopolni vrzeli. Proti tretji uri rolanja je spustil acid house bombo iz leta '86, Sleezy D – I've Lost Control, ki je popolnoma uničila plesišče, duhovni vrhunec pa je po mojem mnenju dosegel z Moodymannovo klasiko Shades Of Jae in lastnim remixom LCD Soundsystem, 45:33.

Parrish je goreč nasprotnik novejših tehnologij, saj po njegovem mnenju zgolj podpirajo lenobo sukačev plošč, h kvaliteti nastopa pa ne doprinesejo dosti. Rigiden vinyl-only pristop je sicer hvalevreden, vendar je v tokratnem setu prevečkrat zahteval svoj davek. Vinili kot zvočni objekti nosijo tako psihološko kakor fizikalno vrednost, ki je v glasbeni zgodovini še nenadkriljena, a so kakor vsak fizični nosilec zvoka prav tako izpostavljeni razkroju. Nekatere vinilke so včeraj tako kar nekajkrat preskočile, na kar je Američan odreagiral povsem naravno, nenarejeno, se s kretnjami opravičil publiki in rutinirano krmaril dalje.

Včeraj smo v Klubu K4 temeljito preizkušali elastičnost house glasbe, ki nam jo je Theo Parrish serviral kot razburljivo ritmično in duhovno popotovanje. Zvočni kipar točno razume, kakšno funkcijo ima raznovrstnost za učinkovito glasbeno izkušnjo in kako pomembno je zmotiti poslušalčevo ravnovesje, da tvojo glasbo prične dojemati resneje. House je v četrtek zvečer pod njegovo taktirko zvenel drugače - že znane komade je znal predstaviti na popolnoma svež način. In če je bil januarja v Štirki Martynov house set matura, je bila četrtkova house lekcija Thea Parrisha doktorat.

Nove plesne čevlje sem si moral kupiti Dino Lalić.