Thomas Brinkmann

THOMAS BRINKMANN, 27. 1. 2012; Klub K4, Ljubljana

* 4ka v letošnjem letu prav nesramno vzgaja domače techno entuziaste. Najprej so nas čakale težko zaslužene šeške izpod prstov Sutekha za vse neumnosti, ki smo jih ušpičili v lanskem letu. Nato so z Der Dritte Raum sledila toplinska pozibavanja v materinskem naročju, da ne bi slučajno zmotno mislili, da nas naš najljubši klub nima več rad. Pretekli petek pa so nas Synaptic popeljali na strokovno ekskurzijo, kjer smo se preko zgodovinskega techno prereza naučili vse o delikatni znanosti, poznani kot minimal techno, oziroma po domače, mnml. Ekskurzijo je vodil sam “dr. Beat”, Thomas FOKIN Beinkhmann! In vkolikor bi se glasbena kredibilnost merila s prizadetostjo hlač, je to definitvno edina oseba na svetu, ki v tem nesporno porazi John Zorna.

Pa smo prišli do prvega minusa petkovega večera. Najboljše hlače na svetu so bile skrite za DJ pultom – nedopustno! Trenirka hlače, katerih bi se ustrašili tako “novi državljani” kot cirkusanti, so pravzaprav utelešale oziroma vizualizirale vso glasbeno genialnost Thomasa Brinkmana. “Adidas črte” so opozarjale na tisti nenadjebljiv občutek za glasbo, ki je dostopen le čefurjem, vključno s črnci seveda, in pogojno gejem. Zvezde, katere bi v taki meri nase navlekel le čarovnik ali ameriški patriot/blaznež pa so izražale prav to – čarovnika, techno patriota in definitvno blazneža. Hlače kot celota pa so vse skupaj zajele pod enotni imenovalec, ki se kliče perfekcionizem!

Thomas Brinkmann nastopa tako v klubih kot v galerijah. Pajdaši se z vsemi možnimi profiliranimi glasbenimi kreativci in v intervjuju za Radio Študent je pred petkovim nastopom spregovoril o tem, kaj zanj pomeni klubska glasba in kako se ta razlikuje od tiste, primerne za galerije. V tem oziru me je še posebej zanimalo, kako bo izpadel njegov nastop, saj osebno novodobni minimal uvrščam predvsem v polje muzik, primernih za domače poslušanje. Vse prevečkrat se na plesišču namreč zalotim, kako obupano postopam in preklinjam to neposrečeno kugo sodobne plesne glasbe. Na eni strani je veliko minimala, ki predstavlja izredno kvalitetno glasbo, a po mojem mnenju nikakor ne sodi v klub. Na drugi strani pa obstaja poplava generične produkcije, sestavljene izključno iz kupljenih loop-ov, ki pa prej spominja na masovno industrijsko proizvodnjo kot pa na glasbo. To seveda ne pomeni, da je minimal glasba, ki a priori ne sodi v klub. Hočem le opozorit na dejstvo, da sem izredno izbirčen kar se dotične muzike tiče. Če pa se na parti odpravim še tečen ko sam hudir, potem pa je res malo verjetnosti, da se mi obeta kakršnakoli zabava.

Pisati recenzijo je res krivično, če obstaja nevarnost, da bo recenzent skozi tekst kanaliziral predvsem lastno tečnobo, ki se ga je polastila za čas dogodka. Zato sem se, izkušena sablja, zanesel na objektivne senzorje. Najprej mi je nos povedal, da so basi taki kot je treba. Lastna resonančna frekvenca mojega nosu je namreč nekje v območju sub basov in posledično je količina srbenja mojega nosu premo sorazmerna s kvaliteto basov. Basi so bili odlični. Naslednja reč, ki me je povedala, da v nekem paralelnem svetu dejansko uživam, je bila slabost v želodcu. Pred odhodom sem se namreč prenajedel piškotov in vkolikor muzika ne bi bila res dobra, mi seveda ne bi postalo slabo od fizične aktivnosti oziroma plesa.

Driskolinsko počutje je sčasoma dodobra raztopil DJ Nitz. Z izredno razpuščenim minimalom, bazirajočim na groovy podlagi, me je izgubil v psihotičnem techno labirintu. S tem seveda ni odstranil driske ampak njen vzrok – mene. In to je prav tisto, kar se od dobre plesne glasbe pričakuje. Ko je za vajeti poprijel Thomas Brinkmann, pa se je vstopilo v tisto magično cono glasbene izkušnje, kjer se rokujeta dva popolnoma nasprotna pola človeške psihe, in skupaj tvorita komplementarno, celostno in ekstatično izkušnjo bivanja. To je sočasno osvobajanje v razosebljanju in brezmejnosti spozabe na eni strani ter hkratno uživanje v filtru omejenega intelekta. Brinkmannova dovršena produkcija je omogočala, da sem se nad njo intelektualno naslajal, hkrati pa seveda domet mojega omejenega intelekta ni bil kos brezmejnim poljanam žmohta, po katerih je hedonistično poplesaval moj ne-jaz.

Sprememba v zvoku je bila takoj očitna. Delikatni “kicki” in čigumi basi so nam dalo jasno vedeti, da imamo opravka z minimalističnim perfekcionistom. Ko človek lahko pleše samo na “kick” in bas, ki hkrati zveni unikatno, je stvar jasna - minimal je enako maksimal. Sam spodnji register je vseboval ves potrebni “groove” oziroma vso to preprosto trampolinsko kompleksnost, ki jo komad potrebuje, da funkcionira na plesišču. To je Brinkamnnu omogočalo, da je po lahko staro-šolsko, čakal in čakal, preden je basom dodal tisto preprosto “hi-hat” sekvenco in z njo naredil totalni raztur. Prav tako je znal dozirati minimalistične elemente ob pravem trenutku, kar jih je prav vse po vrsti delalo še kako maksimalne.

Način miksanja je prav tako spominjal na stare čase. S komadi je rajcal in rajcal in jih zopet vrgel pod noge na vrhuncu nevzdržnosti. Za piko na i pa je serviral še malo dobesedno starinskega, trensoidnega techna, katerega eden izmed od odvodov je v devetdesetih rezultiral v ogabo par-excellence – euro trance. V mislih imam seveda udarne, epske vuvuzela sinte, bazirajoče na razglašenih žagastih oscilatorjih. Skratka, Brinkmann je zadevo zopet zapakiral na tak način, da je bilo treba glasbo neobhodno podložiti z glasnim dretjem. Hmnja, še danes čutim posledice!

Če ste slučajno dobili vtis, da je šlo za dober, a klasičen nostalgični večer, potem mi tokratna recenzija definitvno ni dobro uspela. Šlo je za, kaj pa vem, neko konsistentno norijo vsega možnega, kjer se nostalgija oblači v modne cote in obratno. Pravzaprav je šlo za Brinkmannovki prerez techno zgodovine, oblečen v njegove nenadjebljivo blazne hlače. Skratka, nič nostalgičnega, ker takega raztura pač nismo vajeni.

Vrhunec večera se je zgodil v zadnjem delu Brinkmannovega seta, ko je po “4ki” razmetaval in razbijal svoj hitič Tina. Šlo je za tiste vrste dekonstrukcijo, kakršno je na primer včasih zganjal Ritchie Hawtin s svojo “909-ko” oziroma popularno ritem mašino. Tu smo seveda star koncept ultimativnega techno razfuka zopet fasali v modernejši in predvsem Brinkmannovski različici. Poleg salv kickov, snare-ov in činel, so iz zvočnikov udarno in fragmentirano bruhale tudi druge sekvence komada, katere je neumorni švaba maličil vse do meje nerazpoznavnosti. Da pa ta norija ni izpadla kot neko IDM-asto preseravanje, pa je Brinkmann poskrbel z spretnim doziranjem in umiksavanjem nedeformiranega komada. Skratka, Brinkmann je na digitalni način na koncu nastopa razbil “bobne in kitaro ter zažgal oder.” Edini od naših DJev, ki pa je seveda sposoben nadaljevati večer po takem opustošenju, pa je seveda izkušeni galopirec Symann. In tako je zgodba tekla dalje…

Summa summarum – eden najboljši techno nastopov kar jih pomnim. In če me spomin ne vara, neprimerno boljši performans kot pred leti na Astrodisku, prav tako v našem najljubšem klubu K4.