Xiu Xiu, It's Everyone Else

Menza pri koritu, 26. 4. 2017

Mnogi izkušenejši sledilci indie scene se z nostalgijo spominjajo časov, ko je Menza pri koritu redno gostila relevantna imena ameriške oziroma kanadske scene. Med letoma 2008 in 2012 smo tam recimo videli Animal Collective, Sunset Rubdown, Wolf Parade, No Age, Dum Dum Girls, Why?, Julio Holter, Tune-Yards in še kaj v tistem trenutku zelo aktualnega. V zadnjih letih smo indie (rock) fani v Menzi jedli precej manjkrat, sinočnji nastop ljubljanski publiki dobro znanega projekta Xiu Xiu pa je bil kljub drugi organizacijski platformi lahko obet, da se bo morda v prihodnje na dobre koncerte spet več hodilo na Metelkovo.

Morda se ta misel niti ne bi utrnila, če ne bi v Menzi pred kratkim nastopili še Jambinai, če ne bi prejšnji torek sosednja Gromka gostila relevantnega brooklynskega post-pank benda Lvl Up in če ne bi sinoči po koncertu mnogi s klasičnim manevrom metelkovskega kombiniranja zavili plesat še v Galo Halo, kjer je vrtel Daedelus. Po drugi strani pa je tudi sam koncert v Menzi ponudil dovolj gradiva za užitek in premislek.

Vsaj delno je k temu pripomoglo tudi to, da je bil zvenečemu tujemu imenu nasproti postavljen ustrezen domači izvajalec. Duo It's Everyone Else nas je tudi tokrat napadal oborožen s samplerjem, sintoma in obilico jeze, kljub mizantropičnemu pristopu pa je začel bolje funkcionirati po šele približno tretjini koncerta, ko se je vzpostavila vsaj bežna povezava s sicer hladnim občinstvom. Takrat je tudi glasba postala glasnejša, iz seta, osredotočenega na skladbe z novega albuma, pa so najbolj v spominu ostali najbolj napadalni in po drugi strani nekateri najbolj spevni komadi. Sled za sabo še vedno puščata vrhunca s predhodne plošče Grinder's Lament in tokrat zaključna Emperor's Old Clothes, med novimi pa v živo dobro deluje pop-pankovski The Joke Is On the Sun, vtis pa na primer pusti še bolj introspektivni Sleep Is So Cruel. Po drugi strani je pri nekaterih manj instantno oprijemljivih komadih duova energija letela v prazno, zaradi česar se je nastop, ki je bil v celoti objektivno gledano boljši in hrupnejši od nedavnega v Gromki, zdel malce bežen in za domači kontekst izstopajoče kontroliran.

Kar Piko in Lucijana sicer povezuje z bendi, kot je Xiu Xiu, je že samo preseganje žanrskih okvirjev in ustvarjanje nečesa samosvojega. Skupna točka je lahko tudi spogledovanje z melodičnostjo znotraj nojz estetike, kar se pri Xiu Xiu v najbolj prečiščeni obliki dogaja prav na trenutni točki njihove kariere – z novo ploščo Forget. Slednja je sodeč po odzivih na singla Get Up in predvsem Wondering pri obiskovalcih lepo zapolnjene Menze že našla svoje mesto, a so te dostopnejše skladbe tokrat funkcionirale predvsem zato, ker so jim bili nasproti postavljeni nekateri bolj nekonvencionalni trenutki. V smislu zvočne kompleksnosti in eksperimentalnosti sta izstopala I Luv Abortion in Don Diasco, vseeno pa so ton večeru tokrat dajali in ga prefinjeno stopnjevali počasni, baladni, izpovedni trenutki. Od uvodne Petite in prek s homoerotiko nabite Fabulous Muscles nas je Jamie Stewart s svojo kitaro čustveno vodil do I Broke Up, ki nam je na svoj tragikomični način v bisu še zadnjič sinoči zlomila srca.

V takih trenutkih je bil nastop sicer nasploh precej minimalističen in obložen le z občasno sintovsko melodijo, v glasnejših trenutkih pa je zelo do izraza prišla tudi tolkalistka Shayna Dunkleman. Ta je brezizrazno, a energično vnašala udarnost tam, kjer jo je kitari in ranljivemu glasu manjkalo, s tem pa Stewarta in njegovo čustveno, dramatično improvizacijo branila pred popolno razgalitvijo. O čemerkoli že je Stewart pel, je to delal dovolj prepričljivo, da smo mu verjeli, ob koncu pa tako morda v glavi niti niso ostale melodije, so pa ostali občutki. Ti so marsikoga gotovo že navdahnili za ponovno razkopavanje bendove impresivne, a kompleksne in občasno negostoljubne diskografije. Ob razsežnosti slednje pa bi si sinoči lahko želeli tudi še vsaj malo daljši nastop in na primer zamenjavo priredbe ZZ Top Sharp Dressed Man s kakim starejšim svojim hitom.

Starejše hite je ljubljansko občinstvo v večji meri sicer res slišalo že na predhodnih treh bendovih koncertih, in čeprav se je lahko porajal dvom o smiselnosti ponovnega obiska, je bil sinočnji nastop po ocenah mnogih občutno boljši kot tisti iz leta 2014. Nekateri dobri koncerti so najbolj primerni za Kino Šiška, nekateri pa očitno bolje delujejo med umazanimi zidovi metelkovskih klubov. V Menzi so včeraj Stewartove samopomilujoče himne biseksualnega nihilizma ob raztegovanju okvirov pop in alternativne glasbe torej našle svoje pravo mesto in tako poskrbele za izstopajoče prijeten koncertni večer.