ZOLA JESUS, IRENA TOMAŽIN

Kino Šiška, 19. 3. 2015

Ponovna vrnitev na slovenske koncertne odre je Zolo Jesus veliko bolj preganjala kot nas same, ki smo njen ponesrečen debi v domačih logih izpred treh let pripisali nesrečnemu spletu okoliščin. Tedaj je bila Zola Jesus, za prijatelje Nika Roza Danilova, kot se je sama izrazila, tako bolna, da ni zmogla iz ust izvabiti niti besede. Priznala nam je, da je navdušena, da je spet tukaj, in da že celotno turnejo štedi glas, samo zato, da bi nam lahko pričarala nastop, ki si ga vse od tedaj zaslužimo. A njeno “fucking awesome” počutje ni bilo nič v primerjavi z izjavo, ki je osupnila sto in nekaj glavo množico. Vrnitev v Ljubljano je za njo nekaj posebnega tudi zato, ker se po njenih žilah, pravi, pretaka slovenska kri.

Po običajni proceduri Kina Šiška smo uvodni nastop večera dočakali petnajst čez deveto uro, ko je na oder stopila Irena Tomažin. Svoje dejanje je naznanila z vokalno izvedbo skladbe Jablana z njenega studijskega albuma Crying Games. Ta je navkljub manku glasbene spremljave, kot smo lahko hitro zapazili, predstavljala eno konvencionalnejših točk njenega nastopa. Celoten performans je bil skoncentriran okrog raztezanja Ireninega glasu, njegovega postavljanja v različne forme in oblike, ki so zaradi svoje drugačnosti, bolje nenavadnosti, nevešča ušesa spravljala ob pamet. Tokrat je vokalne ekshibicije začinila s kasetarjem, ki je po prostoru spuščal nasnete rezke glasove in se lepo podajal v besedne igre in boje. 

Vsi, ki smo se pustili očarati, smo se lahko prepričali, s kakšno lahkotnostjo je Irena med nastopom ohranjala pozornost. Njeno improviziranje, v katerem je človeški glas uporabljen kot sredstvo, je izvabljal različne iztočnice. V prvi vrsti je bilo moč spremljati najčistejšo obliko improvizacije, saj gre pri glasu kot mediju pravzaprav za podaljšek zavesti, hkrati pa Irena z njegovo uporabo prav veliko izbire ni imela, kot da se pred nami razgali in nas spusti v svojo zavest, tokokrog misli. Na odru je bila kot nekakšen »broadcaster« idej, ki nam izrisuje svet, poln neskladij, nenadejanega humorja in samoironije, njeno prekinjanje toka misli smo z zasuki v interpretaciji lahko zaznavali tudi sami, denimo tedaj, ko je izustila “Oprostite, napačna kaseta” in pred nami mirno obrnila stran, a ji že v naslednjem trenutku zabrusila “shut up” in jo ustavila. Prepričali smo se lahko, da je njena glasba prav takšna kot življenje, nepredvidljiva, izzivalna in polna pasti, Irena pa, kot da bi se v omenjenih nepopolnostih napajala.

Vsi, ki smo se z Zolo Jesus srečali še za časa njenega sodelovanja z L. A. Vampires, smo se lahko prepričali, da je improvizacija globoko ukoreninjena tudi v zavest njenega glasbenega udejstvovanja. S tega vidika je sama tradicija glasbe Zole Jesus veliko bližje vokalnim vragolijam Irene Tomažin, pa čeprav četrtkov nastop tega ni dal zares slutiti. Nenazadnje se je Nika Roza Danilova z vsako novo studijsko izdajo vse bolj odkrito spogledovala s pop produkcijo. Eksperimentalni del je v sedanjosti tako rezerviran za raziskovanje zvokov, vkomponiranih v ne ravno tipično obliko pop pesmi. 

Tokrat se nam je predstavila s spremljavo treh instrumentalistov, z Alexom DeGrootom na klaviaturah, pozavnistom Danielom Eatonom ter Michaelom Pinaudom na bobnih. Takoj ko je iz zvočnikov udaril njen odmevni hit z aktualne plošče Taiga, Dangerous Days, smo se lahko prepričali, kako sinhrona in povezana je četvorka na odru. Njihova zvočna zmes se je po Komuni raztezala kot huronski val. Deloma je k temu nedvomno pripomoglo naslanjanje na sintetične zvoke, ki so se še posebej izrazili v zreduciranem ritmičnem podajanju Pinaudoma v vlogi človeške ritem mašine. 

Glasba je s tem pridobivala na šablonskosti, ki pa se nikdar ni zares dotaknila polja duhamornosti. K temu so pripomogle spevne vokalne linije, bombastični refreni ter čudovita vkomponiranost pozavne, ki je kot antipod vnašala občutek organskosti ter glasbo mnogokrat odpeljala v drugi svet. Zola Jesus je s svojim norenjem ter plezanjem po zvočnem inventarju pokazala, da se nekoliko večjega odra ne bi branila, bržčas pa smo se po nastopu vsi strinjali, da je nanj tudi pripravljena.