25 let plošče The Future Sound of London: Lifeforms

25 let plošče The Future Sound of London: Lifeforms

Oddaja
10. 11. 2019 - 15.00

Virgin, 1994

 

V oddaji Razširjamo obzorja tokrat, ob njeni petindvajsetletnici, predstavljamo ploščo Lifeforms britanskega elektronskega dvojca The Future Sound of London. To ime mlajši generaciji poslušalcev elektronske glasbe najbrž ne pove veliko. Čeprav sta Brian Dougans in Garry Cobain še vedno glasbeno aktivna in razmeroma redno objavljata nove plošče, na katerih se je znašlo predvsem veliko njunega starega, prej še ne objavljenega materiala, njun izraz namreč že dolgo ni več v sozvočju z aktualnimi trendi. In to kjub temu, da se dobršen del aktualne klubske, plesnoelektronske produkcije v zadnjih letih spet močno spogleduje z estetiko iz rejverskih devetdesetih. Ampak The Future Sound of London sta bila vse prej kot tipični rejverski producentski duo, pa čeprav sta s svojo glasbo močno vplivala na producente (ob)plesne elektronike, ki so v začetku devetdesetih na noge postavili eno takrat najodmevnejših glasbenih scen. Med občudovalci se je denimo znašel tudi Aphex Twin, ki sam že dve desetletji velja za enega najvplivnejših elektronskih producentov in je hkrati eden redkih kreativcev iz tistega časa, ki jim še vedno uspe nagovoriti tudi elektronski podmladek. O tem, kako zelo ta ceni delo dvojca, dovolj zgovorno govori že to, da je k sodelovanju in k svoji nekdanji založbi Rephlex povabil Dougansa. 

The Future Sound of London pa zelo dobro pozna tudi zgodnja generacija britanskih rejverjev, ki je dvojec ustoličila med najpomembnejše producente iz prve polovice devetdesetih. Ker je Lifeforms po mnenju mnogih poznavalcev ena ključnih plošč iz tistega obdobja, ni presenetljivo, da je lani dočakala ponatis. Še toliko bolj zato, ker med feni velja za enega boljših, če ne kar najboljši dvojčev album.

Dougans in Cobain sta se sicer spoznala že sredi osemdesetih med študijem elektronike v Manchestru, ko sta ugotovila, da ju privlači podobna glasba. Ker je šlo za čas, ko je Otok zajela acid house vročica, ni bilo o tem, kakšno glasbo želita ustvarjati, nobene dileme. Še preden sta objavila prvi skupen single, je Dougans s komadom Stakker Humanoid leta 1988 poskrbel za to, da se je acid house prvič znašel v mainstreamu in končal visoko na britanskem čartu. Podoben uspeh pa sta nato skupaj ponovila tudi s projektom The Future Sound of London oziroma njunim prvim singlom Papua New Guinea iz leta 1991. Ta je postal velik klubski hit in je nato botroval še priljubljenosti dolgometražnega prvenca Accelerator, to pa je pripeljalo do tega, da se je dvojec leta 1992 znašel pod okriljem velikanke Virgin

Ker je šlo za čas, ko je že bilo jasno, da bo plesna elektronika naslednja velika stvar, se je odločitev založbe zdela logična, toda Dougans in Cobain sta imela s svojo glasbo drugačne načrte. Na obrise njunega novega izraza so resda deloma namignili že nekateri komadi s sicer zelo breakbeatovskega, plesnega prvenca, toda mnogo bolj chilloutovska naslednja plošča, gotovo ni bila tisto, kar so pričakovali pri Virginu. Morda je bil to tudi eden izmed razlogov za to, da so ploščo Tales of Ephidrina leta 1993 objavili pod dvojčevim novim psevdonimom Amorphous Androgynous in ne The Future Sound of London. Toda dvojec si je v pogodbi zagotovil popolno kreativno svobodo, zato tudi s ploščo Lifeforms leto pozneje ni delal nobenih kompromisov.

Čeprav se je v skladbah znašel tudi kakšen breakbeatovski, techno vzorec, plošča ni bila namenjena plesišču, temveč poslušanju v domačem fotelju ali še raje na afterpartyju v kakšnem chill out roomu ali pa prebujanju na kakšnem angleškem travniku po rejverskem ponočevanju. Ja, podoben elektronsko ambientalni format je s ploščo Chill Out že štiri leta prej preizkusil zloglasni dvojec The Klf, katerega eden od članov je nato s podobnim izrazom nadaljeval tudi z novo zasedbo The Orb. Obenem pa je izraz, predvsem zaradi priljubljenosti chill out roomov in open air klubov na ibiških plažah, takrat že postal svoj podžanr. Nastajati so začele serije chill out kompilacij, na katerih so se producenti oprijeli precej preprostega vzorca; spoja elektronike in raznoterih eksotičnih zvočnih vzorcev, pogosto nabranih v arhivih glasb sveta. 

Čeprav Dougans in Cobain nista bila imuna na omenjeni chill out trend, pa je glasba s plošče Lifeforms ponujala mnogo več. Najprej že na račun tega, da sta vzorce, s katerimi sta postavila ogrodja komadov, nabirala v mnogo širšem razponu muzik, med drugim krautrocka, psihedeličnega rocka, ambientalne glasbe in terenskih posnetkov. Še bolj pa zato, ker je bila njuna praksa vzorčenja in manipulacije posnetkov bolj podobna avantovskemu izročilu musique concrete, za kar je bil vsaj deloma verjetno zaslužen tudi Dougansov oče, ki je svoj čas sodeloval z BBC Radiophonic Workshop.

Rezultat tega je bila izrazno samosvoja plošča Lifeforms, ki se je kljub nenavadnemu in povsem neradijskemu formatu skladb ponovno znašla celo na lestvicah najboljših albumov. Še mnogo bolj pomembno pa je to, da Dougansa in Cobaina ni bilo strah preizkušati novih, drugačnih stvari, in to, da se je Lifeforms upravičeno znašla med najboljšimi elektronskimi ploščami devetdesetih.

 

Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.