CAN: The Lost Tapes

Recenzija izdelka
17. 11. 2012 - 22.00

Mute, 2012

 

Razširjamo obzorja se tokrat premika na sever, točneje do nemškega Kölna. Posvečamo se novem albumu skupine Can, The Lost Tapes. Nemčija je bila v petdesetih in šestdesetih letih polna protislovij. V senci sistema, ki je obnavljal Fatherland, so bili še vedno skriti nacisti, umazan obraz iz druge svetovne vojne pa je bilo treba svetu nastaviti umit. Tudi kultura je bila v ruševinah. Kar se glasbe tiče, so se mladi vse preveč obračali proti zahodu, vseeno pa so obstajale skupine, ki so hotele najti svojo avtentično pot, vdihniti nemški glasbi identiteto. Bil je čas žametnih študentskih revolucij po vsej Evropi. Iz frustracije zaradi navala ameriške in angleške glasbe, ter ofenzive nemških pop šlagerjev, se je spontano pojavila radikalna in originalna, psihedelično ambientalno podmazana elektronska zvrst, ki je temeljila na jazz improvizaciji in progressivnem rocku. Britanci so ji nadeli zaničljivo ime krautrock, čeprav so se bendi kot Can, Amon Düül, Cluster, Tangerine Dream, Faust, Neu! in Kraftwerk najbolj zakoreninili prav tam.

Spomnim se prijateljeve zgodbe o razgledni točki nad Trstom, kjer so parkirali, konzumirali razne delicije, opazovali sončni zaton in plesali ob zvočni kulisi hreščeče avdio kasete na kateri je bil posnet Monster Movie, prvi album Can. Hipnotični, repetitivni in bizaren epski komad Yoo Doo Right, ki je zreduciran iz šestih ur džemanja na čas ene strani vinilke, in ki je bil idealen soundtrack post hipijev za ta kader njihovega življenjskega filma, je zasvojil tudi mene. Irmin Schmidt je v New Yorku spoznaval takratno avantgardo z Warholom in Velveti na čelu in uvidel, da širjenje zvočnih možnosti nima meja. Mnogo pred globalizacijo, ki jo poznamo v današnji obliki, je v Kölnu zbral pisano druščino pripadnikov raznih narodnosti in leta 1968 formiral Can, ali skrajšano »communism, anarchism, nihilism«. Holger Czukay, Irmin Schmidt, Michael Karoli, Jaki Liebezeit, Malcolm Mooney in Damo Suzuki so bili izraziti individualisti, ki so za naše skupno dobro na višku ustvarjali celo desetleje.

Ko so legendarni studio Canov iz Weilerswista prodali Nemškemu Rock'n'Pop Muzeju, je klaviaturist Irmin Schmidt v izjemnem zakladu neobjavljenih trakov opravil delo arheologa rocka. V poplavi posnetih sessionov, soundtrackov za nikoli posnete filme, koncertov in studijskih odplak, ki dostikrat niso prišle na vinilke zaradi časovne limitiranosti le teh, je 30 ur zreduciral na trojni CD. Gre za kompilacijski album posnetkov iz let od 1968 do 1977, med njimi tudi tistih iz studia Schloss Nörvenich, v gradu, kjer se je inspiracija v španoviji  z domišljijo še posebej bohotila. Can so dva podobna projekta pripravili že prej - Unlimited Edition iz 1976 in Delay 1968 iz leta 1981. Eksperimentalni rock in maksi minimalizem na potenco sta tudi tokrat prežeta z elementi world music in psihedelije. Z džemanjem so avantgardisti odkrivali nove glasbene horizonte, ki so dosegali vesoljske razsežnosti, in hoteli narediti nekaj novega, nekaj v kar bo združena vsa sodobna glasba. Fundament in hrbtenica glasbe je bilo nadprecizno dronersko jazzy bobnanje Jakija Liebezeita, predhodnika ritem mašin, za katere bi lahko rekli, da so imele v sebi več človeškega, kot bobnar Canov. Prvi vokalist je bil Afro-Američan Malcolm Mooney, njujorški kipar, ki pa se je po dveh albumih na nasvet psihiatra vrnil domov, češ da njegovemu stanju bivanje v kaotičnem svetu Can ne bo dobro delo. Nadomestil ga je mlad japonski ulični glasbenik Damo Suzuki, ki so ga staknili v minhenskem baru, še isti večer pa je imel z njimi nastop. Suzuki je pel večinoma v angleščini, včasih v japonščini, z artikuliranim kamenodobnim glasom in dolgimi lasmi pa je na koncertih dajal vtis močvirske pošasti v ritualnem derviškem plesu.

Če so se Can na začetku v nekaterih komadih še šli tradicionalno strukturo pesmi, predstavlja  dvojni album Tago Mago iz leta 1971 popoln improvizacijski mozaik, ki ga je skupina lunatikov ustvarila po principu vsi za sebe, eden za vse. Iz glasbenih svetov posameznikov so se razvijali brezčasni glasbeni umotvori. Leto kasneje je že prevladoval ambientalen koncept in po albumu Future Days je Suzuki odšel k Jehovim pričam, delnice instrumentalnih komadov so narasle, vokale pa prevzela kitarist Karoli, ki je umrl na današnji dan pred enajstimi leti, in Schmidt, ki si je poleg karate udarcev po klaviaturah vzel čas še za to prvino.

Can niso bili nikoli v modi, in ravno v tem je iskati njihovo dolgovečnost, saj je moda kratkega krika, raznovrstni kriki Mooneya in Suzukija pa odzvanjajo v ušesih več generacij. Tudi na novi kompilaciji slišimo komade sestavljene iz presekanih fragmentov, začutimo vzdušje Wendersovih zgodnjih del, Zappovo odbitost. Pod težo rezov violinskih lokov pokajo ogledala in slep blodiš po črepinjah, slep kot v sanjah, ki se razblinijo v vertigu kakofonije in sil gravitacije. Izstopajo pulzirajoči, vrhunsko vohunski soundtrack komad Millionenspiel, frenetično osupljiv garažni Deadly Doris in dronersko psihotična mantra v Are You Waiting for the Streetcar. V On the Way to Mother Sky smo priča furioznem bobnanju in žareči solo kitari, kopitajoč ritem starega kljuseta z zagrobnim vokalom pa preveva komad Ethnological Forgery Series 108.
»Hey you, hey you, you're loosing, you're loosing, you're loosing, you're loosing, your vitamin C!«, je slišati v Dead Pigeon Suite, srednjeveškem grajskem lagodju, katerega na polovici preseka mrtev golob, ki se s krikom prebuja v funkijado. V bistvu gre za razširjeno verzijo komada Vitamin C z albuma Ege Bamyasi, druga predelava pa je tehnizirano preoblečen legendarni Spoon v Messer, Scissors, Fork and Light. Nov album Canov The Lost Tapes vsebuje tudi nekaj koncertnih posnetkov, med njimi Mushroom, gobico ki si jo  privoščiš za lažjo pozno večerjo in se potopiš v sanje z naslednjim besedilom: »Well, I saw skies are red, I was born and I was dead / Well, I saw mushroom head, I was born and I was dead / I’m gonna give my despair.” Zaključimo recenzijo s spuščanjem vode in finalnim izplakovanjem kotlička, kot v The Agreement.

V Razširjamo obzorja je iz The Lost Tapes odpihoval prah in odpiral konzervo tega zadnjega albuma Can Robert Suša.

 

 

CAN - Graublau (The Lost Tapes, 1968 - 1975)
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.