NDIKHO XABA: Ndikho Xaba and the Natives

NDIKHO XABA: Ndikho Xaba and the Natives

Recenzija izdelka
11. 4. 2015 - 22.00

Trilyte, 1971 / Matsuli Music, 2015

 

V tokratni oddaji Razširjamo obzorja  se seznanjamo z albumom Ndikho Xaba and the Natives. Album predstavlja tako sonično kot zgodovinsko kompleksen album, ki priča o prepletu glasbenih tradicij in političnih ideologij. O kompleksnosti albuma pričajo oznake, kot so spiritualen, političen, avantgarden jazz. Album je bil prvič izdan leta 1971 pri oaklandski založbi Trilyte, letos pa ga je ponovno izdala založba Matsuli.

Založbo Matsuli vodita v Londonu bazirani Matt Temple in Chris Albertyn iz južnoafriškega Durbana, osredotočata pa se na ponovne izdaje afro jazza iz južnega dela Afrike. Matsuli je tako zaslužen, da lahko poleg tistih najbolj vnetih zbiralcev vinilov tudi ostali na domačih gramofonih vrtimo albume Chapita malavijskega bobnarja Dhicka Khoze, African Songbird leta 2013 preminule južnoafriške vokalistke Sathime Beae Benjamin ter albuma Batsumi in Moving Along v johannesburškem Sowetu delujoče zasedbe Batsumi. Poleg glasbenih izdaj sta protagonista založbe redna sodelavca izjemnega bloga Electric Jive (http://electricjive.blogspot.com), Chris Albertyn pa je zaslužen tudi za kuriranje in objavljanje arhiva velike zbirke vizualnega in zvočnega materiala južnoafriškega fotografa Iana Brucea Huntleya, ki je med letoma 1964 in 1974 vneto dokumentiral underground jazz sceno v južnoafriškem Cape Townu.

Ndikho Douglas Xaba, čigar kompozicije spoznavamo v današnji oddaji, je bil rojen v južnoafriški regiji Natal.  Njegovo glasbeno aktivistično udejstvovanje na neki način ni presenetljivo, saj izhaja iz visoko izobražene učiteljske družine s tradicijo delovanja v južnoafriški črnski politični opoziciji.

Glasbeni samouk Ndikho je svoj prvi korak proti profesionalni karieri glasbenika naredil leta 1953 v bendu Tympany Slickers, ki ga je vodil Lex Mana. Tympany Slickers so postali ustaljen background band za leta 1947 ustanovljeno mladinsko krilo Afriškega nacionalnega kongresa, ki je v osnovi nastal kot posledica želje po organiziranju skupnosti znotraj črnskega delavskega razreda v boju za spremembe. V urbanih centrih, kjer je prebival črnski delavski razred, sta v 20. letih prejšnjega stoletja vzklili subkulturi jazza in vaudevilla. Slednja sta že na samem začetku imela političen podton.

Leta 1929 je Južnoafriški bantujski odbor za glasbo organiziral prvo konferenco, na kateri so delegati iskali odgovor na vprašanje, kako se lahko glasba uporabi za družbene spremembe. Bandi, kot so De Pitch Black Follies, Marry Blackbirds, Jazz Maniacs in Synco Down Beats, so ideologijo in filozofijo novega afrikanizma udejanjali tako, da so ameriško tradicijo jazza in vaudevilla združevali s satiro, »chanti« in različnimi bantujskimi tradicijami večglasnega petja. V kompozicije so začeli vključevati ciklične harmonične strukture v urbanih centrih vzniklega glasbenega stila, imenovanega Marabi, ki je najverjetneje izšel iz sekularnega plesa Indlamu etnične skupine Zulu.

S tem, ko je Ndikho Xaba začel igrati v Tympany Slickers, je vstopil tudi v polje močno preganjane politične opozicije. Zaradi glasbene in obče politične vloge, ki jo je igral v Afriškem nacionalnem kongresu, se je med letoma 1956 in 1962 skrival pred oblastmi v majhnih mestih med Johannesburgom in Durbanom. To obdobje je sam opisal kot "izgnanstvo znotraj Južnoafriške republike". Možnost, da zapusti Južnoafriško republiko, se je pojavila, ko mu je Alan Paton v svoji gledališki igri Sponono ponudil vlogo zulujskega pevca hvalnic. Leta 1964 je Sponono postala prva igra z afriškega kontinenta, ki je bila predstavljena na newyorškem Broadwayu.

V Združenih državah Amerike se je zaradi pregona v Južnoafriški republiki takrat odločila ostati več kot polovica celotne ekipe. V tistem času sta v New Yorku že delovala še dva južnoafriška glasbenika v izgnanstvu, Miriam Makeba in Hugh Masekela. Makeba je Ndikha Xabo in Caiphusa Semenyo poznala še iz časov, ko so vsi živeli v Johannesburgu. Makeba je poleg igranja in petja v svoje ustvarjanje vključila tudi njune glasbene aranžmaje in kompozicije. Ndikho Xaba je med drugim avtor pesmi Emavungwini, ki je bila leta 1966 najprej objavljena na albumu Grr! Hugha Masakele, leta 1968 pa še na LP-ju Miriam Makebe.

Leta 1969 se je Ndikho Xaba najprej preselil v Los Angeles, kjer je svojo kariero v izgnanstvu začenjala še ena južnoafriška glasbenica Letta Mbulu. Leto pozneje je v San Franciscu postal dejaven v samem centru črnske "black power" protikulture. V fultonski Malcom X Unity House je deloval kot kulturni delavec in učitelj jezikov Zulu in Xhosa. Prav tukaj je spoznal saksofonista Jamesa "Plunkyja" Brancha, s katerim je ustanovil skupino Ndikho and the Natives.

Leta 1971 je skupina s pripovedovalcem Cousinom Washem posnela  album Cousin Wash The Storyteller & Ndikho the Musician, ki je izšel pri založbi Berco. Gre za album s štirimi ljudskimi pripovedkami, ki jih spremlja glasba skupine The Natives.

Skupino Ndikho Xaba and the Natives so sestavljali Ndikho s klavirjem, tolkali in raznimi doma narejenimi inštrumenti, James "Plunky" Branch s tenorskim in sopranskim saksofonom, flavto in tolkali, Lon Moshe s tolkali in vibrafonom, Duru Baba s kongami in drugimi tolkali, Kent Shabala z basom ter Kieta za bobni. Leta 1971 so Ndikho Xaba and the Natives iz kombinacije posnetkov v živo in v garaži posnetih kompozicij izdali svoj edini album, ki je v nakladi 500 kopij izšel pri založbi Trilyte.

Skupna točka južnoafriških glasbenikov, ki so takrat živeli v Združenih državah Amerike, je bila tkanje južnoafriške tradicije jazza nazaj v ameriški jazz, kar v svoji knjigi Africa Speaks, America Answers izjemno opisuje Robin. D. G. Kelly . Ndikho Xaba se je od svojih glasbenih rojakov, ki so živeli v izgnanstvu onstran Atlantika, ločil predvsem po tem, da je edini, ki ni ostal v mainstream vodah. Deloval je znotraj radikalne politične scene, podmazane z afro spiritualnostjo in najmočnejše na kalifornijskem območju Bay Area. Naj omenimo, da iz podobne scene izhajajo tudi glasbeni kolektivi Horace Topscott's Pan Afrikan People's Orchestra, Philip Cohrans's Artistic Heritage in drugi.

Ndikho Xaba and the Natives v svojem soničnem izrazu zasedajo posebno mesto predvsem zaradi tega, ker so za razliko od večine svojih glasbenih kolegov združevali dve tradiciji. Prva je vezana na združevanje boja proti rasnemu in ekonomskemu zatiranju afroameričanov in boju proti afrikaanerskemu sistemu apartheida v Južnoafriški republiki. Druga, zvočna tradicija pa je vezana na povezovanje južnoafriške veje jazza z ameriško, ki je v že svoji osnovi bratsko, a verjetno nikoli tako eksplicitno in nabito z emocijami.

 

Ndikho Xaba and the Natives - Nomusa

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Posnetek prosim.....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness