Shackleton: Music For The Quiet Hour / The Drawbar Organ EPs

Woe To The Septic Heart!, 2012

Shackleton – Dipping

Sam Shackleton je v zadnjih letih postal kar stalnica valov Radia Študent, ki znotraj nekaterih glasbenih vzorcev postaja definitivno merilo kvalitete. Zvok, ki bi ga lahko zavoljo kratkosti označili kot najbližjega še živečega sorodnika Muslimgauze estetike, je s svojo arhetipsko prodornostjo uspel na skupni imenovalec spraviti tako dubstep zanesenjake, techno navdušence in dub staroste kot nadžanrske šamaniste, kar je izjemen dosežek. Kako mu to uspeva? Skrivnost njegovega uspeha se skriva v odnosu: Britančeva glasba je sicer plesna glasba, vendar pristopa k plesu prej v smeri holistične izkušnje kot preprosto fizičnega udejstvovanja; ritualnost dominira in določa smernice kolektiva skozi predajo ali kakor se je spretno izrazil kolega Michael C. Jumič v enem komentarjev na strani RŠ, „jasno in glasno potrditev reda, ki si se mu podredil“. Shackleton v svojem vrtincu basovske in perkusivne poliritmike tako postavlja poslušalca v nelagodno cono, kjer se samoumevne zakonitosti izbrišejo. V današnji oddaji imamo nelagodno nalogo predstavitve pošastnega, več kot dvournega izdelka iz lanskega leta, EP-jev in albuma, in sicer The Drawbar Organs EPs in Music for the Quiet Hour. Prvi EP-ji so nekakšno nadaljevanje novih smernic, ki se jih je lotil Shackleton v zadnjih treh letih, odkar se je preselil v Berlin. Za začetek torej z zbirke poslušamo kompozicijo Touched.

Shackleton – Touched

Poslušate Radio Študent in oddajo Razširjamo obzorja, v kateri se posvečamo Shackletonovi mojstrovini The Drawbar Organs in Music for the Quiet Hour. Kot slišimo, je Shackleton z lanskoletno izdajo še zmeraj ohranil svojo značilen podpis: ritmi se valijo v počasnem metežu basov, zvoki nimajo jasnih začetkov ne koncev, temveč prežijo v ozadju še dolgo po tem, ko bi morali izginiti. Jedrnate perkusije in baslinije se v valovih presenečenj kratkotrajno pojavljajo in poniknejo, s čimer ustvarjajo vtis neskončnega labirinta. Zbirka Drawbar Organ, ki jo bomo poslušali v prvi polovici oddaje, v nasprotju z njegovim zgodnjim delom za kultno založbo Skull Disco vključuje precejšnjo mero melodičnosti. Skozi prizmo dub estetike avtor vključuje še zvok pevskih zborov, orgel in električnega klavirja, ki poleg vseprisotnih vokalnih prvin gradijo na temačni, a topli spiritualnosti, po kateri je Britanec postal tudi znan. V nadaljevanju bo ta melodični moment še posebej razviden, in sicer v obliki prominentne uporabe marimbe. Poslušajmo torej komad Test Tubes in v nadaljevanju še Katyusha, ki se očitno spogleduje z melodičnimi vzorci Bližnjega vzhoda.

Shackleton – Test Tubes

Shackleton – Katyusha

Pozdravljeni v oddaji Razširjamo obzorja, kjer poslušamo Shackletonovo glasbo z lanskoletne zbirke komadov pri njegovi založbi Woe To The Septic Heart! V drugi polovici oddaje bomo poslušali prvi Shackletonov solo album, imenovan Music for the Quiet Hour, ki pa je stvaritev, ki stoji v primerjavi z Drawbar Organ EPs na drugačnih tleh. Sodelovanje z vokalistom Vengeanceom Tenfoldom, ki vleče korenine že več kot desetletje nazaj, specifično za ta projekt pa v leto 2009, ko se je Vengeance vrnil z Bližnjega vzhoda, predstavlja dejansko izčiščeno različico čutnosti, destilat, ki ga Britanec razvija slabo desetletje. Music for the Quiet Hour dejansko deluje zelo prosto, kot tok idej in motivov, kolaž, ki ga je Shack sestavljal leta. Pripovedni tok je meglen in nejasen. Paradoksalno, niti vokalne intervencije Vengeancea Tenfolda, ki ni tako šibko zvenel že dolgo, nič kaj bolj ne razjasnijo sporočila, ki ga hoče dvojec prenesti. Album deluje kot popotovanje, vendar brez izrazite ritmične osnove nekako obstoji nedorečeno. Strukturno bi sicer lahko razlagali, kaj točno tej plošči manjka, vendar bi bilo najbolje poslušati kar glasbo samo – šele tako bo kontrast prvega in drugega dela oddaje razviden. Strukturno lahko sicer opisujemo posamezne dele določenega komada, ki jih je tukaj nešteto, in ga ohlapno uvrščamo v žanr, toda čarobnost zvoka leži v stvareh, ki jih ni mogoče opisati. Zato poslušajmo Part 4 albuma Music for the Quiet Hour.

Shackleton – Music for the Quiet Hour Part 4

Plošča, ki smo jo poslušali v današnji oddaji Razširjamo obzorja, je torej imerzivna izkušnja, h kateri se Shackleton bliža že leta. Ne Drawbar Organ EP-ji ne Music for the Quiet Hour nista v resnici plesna glasba, kot jo je mogoče stereotipno dojemati. Shackletonova glasba je dejansko unikatni izraz, ki je v valu muzik, ki jim uspeva združevati tako avantgardne tendence kot neposredno funkcionalnost plesne elektronike. Pred leti je bila unikum in je napovedovala nekaj, kar postaja očitna klubska resničnost. Ali so jo poslušalci elektronske glasbe zmožni dojemati v večjem številu, ostaja večno vprašanje določenih krajev in scen, dejstvo pa je, da je Shackleton glasbenik brez primerjave. Na ploščah deluje enkratno, v živo pa poslušalca uspe zvleči v samosvojo črno luknjo. Ali mu bo to uspelo tudi v živo pri vas, lahko preverite 7. februarja v Channel Zero, kjer bo izvedel svoj premierni slovenski nastop. Do takrat pa ostanite na frekvenci 89,3 MHz in poslušajte še kompozicijo Music for the Quiet Hour Part 3.

Shackleton - Music for the Quiet Hour Part 3