VICTOR BAILEY: Low Blow

Oddaja
Victor Bailey
27. 11. 2016 - 15.00

Zebra, 1999

 

Victor Bailey (27. marec, 1960 – 11. november, 2016)

Tokratna Razširjamo obzorja posvečamo pred kratkim preminulemu Victorju Baileyju, glasbeniku za električnim basom. Bailey je v dobrih petdesetih letih sodeloval pri več kot tisoč albumih, se uveljavil na področjih jazza, fusiona, r&b-ja in popa, deloval kot studijski glasbenik in producent, predvsem pa ga poznamo kot enega izmed basistov legendarne skupine Weather Report. 11. novembra je izgubil bitko s Charcot-Marie-Toothovim obolenjem, ki je ena izmed oblik dedne mišične distrofije, s katero se je boril zadnjih 25 let življenja. 

Tokrat predstavljamo njegovo drugo ploščo, na kateri se sooča z vlogo vodje, naslovljeno Low Blow iz leta 1999. Ploščo je izdal pri mali založbi Zebra, ki mu je prva prepustila popolno svobodo. Prvo »solo« plato je namreč izdal pri Atlanticu, kjer pa se je moral držati nekaterih omejitev – predvsem žanrskih.  V tistem času je Bailey sodeloval z Joejem Zawinulom v njegovi zasedbi The Zawinul Syndicate, ki je bila nekakšna razširjena verzija Weather Report. Seveda je redno igral in snemal tudi z drugimi glasbeniki, a tokratna  plošča je odraz Baileyjevega načina razmišljanja, ne le igranja. V ospredje je tako postavljen električni bas, ki ne zavzema le klasične vloge ritem sekcije, temveč je predstavljen kot enakopraven solistični inštrument.

Low Blow sestavlja deset kompozicij, skozi katere se Bailey pokloni svojim vzornikom. Vseprisoten je duh Stanleyja Clarka, basista zasedbe Return to Forever, prav posebej pa izpostavi še dva virtuoza. Na ploščku lahko zasledimo skladbo Graham Cracker, ki je posvečena basistu zasedbe Sly and the Family Stone ter iznajditelju slapping tehnike Larryju Grahamu, in skladbo Do You Know Who/Continuum, v kateri smo priča Baileyjevi vokalizi na solo Jaca Pastoriusa v skladbi Continuum, slednjemu je skladba tudi namenjena. Prav tu se izkaže ena izmed izjemnih lastnosti Baileyja, saj poleg precej zahtevnega basovskega sola zraven odpoje še lastno besedilo, ki govori o vplivu Pastoriusa na razvoj električnega basa in pomenljivosti njegovega igranja. Bailey je glede na njegove zgodnje začetke – že pri desetih je namreč igral bobne - precej hitro uvidel razliko med dobrimi tehničnimi sposobnostmi ter preigravanjem lestvic in melodičnih vzorcev ter celovitim glasbenim izraženjem. Sam se v enem izmed intervjujev spominja anekdote, ko se je želel dokazati pred kolegom Shorterjem in v solu preigral vse možne lestvice in kombinacije, ta pa mu je v odgovor zaigral solo, sestavljen le iz treh tonov. 

Na pričujoči plošči smo vseeno priča delnemu razkazovanju odličnih tehničnih sposobnosti, a večjo vlogo kljub temu igra izraznost. Bailey se izkaže z odličnim čutom za prehajanje iz ozadja v ospredje, tudi paleta zvokov, ki jih slišimo, je precej izjemna. Od nežnejših v stilu smooth jazza do tistih bolj funkovskih in vmes še precizen walking bass. Obenem v skladbah slišimo tudi odmeve različnih žanrov, skozi katere se je sprehajal Bailey. Največji odtis je seveda pustil fusion. 

Če besedo namenimo še zasedbi, s katero igra, lahko rečemo, da gre za same prekaljene mačke, ki se med seboj dobro poznajo. Še posebej to velja za bobnarja Omarja Hakima, s katerim je bil Bailey izredno povezan, le-ta mu je namreč izgotovil sodelovanje z Weather Report. Za bobni je izmenjujoče tudi Dennis Chambers, na sopranskem saksofonu se menjata odlična Kenny Garrett in Bill Evans, Wayne Krantz je na kitari, sledijo pa še pianisti in klaviaturisti Michael Bearden, Henry Hey in Jim Beard še na Fender Rhodesu. Bailey poleg basa in vokalov igra tudi sintetizator zvoka.

Vseskozi gre za zanimivo ploščo, ki električni bas postavlja v ligo solističnih inštrumentov, nakazuje na izjemne tehnične spretnosti Baileyja in obvladovanje tehnik slappinga ter tappinga. Opaziti gre tudi Baileyjevo scatanje in kompozicijske sposobnosti. Kot zanimivost pa lahko omenimo, da je Bailey letos marca v intervjuju za spletni portal Bassplayer izpostavil skladbe Low Blow, Sweet Tooth in Do You Know Who/Continuum za ene izmed njegovih najljubših kompozicij. Skladbe bomo slišali na začetku albuma v prej omenjenem zaporedju. Kot dve skladbi z najboljšimi soli pa je zpostavil zaključni Feels Like a Hug in Brain Teaser. 

Gre za ploščo, ki ni zaznamovala le jazz scene ali scene vseh oboževalcev električnega basa in fanov Weather Report, temveč se je uvrstila visoko v repertoarju tudi po mnenju Baileyja samega. In to veliko pomeni, ne le zaradi obsega diskografije in preobsežne možnosti izbire, temveč zato, ker bi si Bailey kot vsak drug želel, da ga spoznavamo preko njegovega najboljšega dela.

 

VICTOR BAILEY - Low Blow
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

rip

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.