18. 2. 2023 – 13.00

Dorian Gray: Sjaj u tami

Audio file

Pjevat ću dok suze me ne zabole, ljubit ću dok usne mi ne izgore, voljet ću dok oči se ne zatvore ...

V tokratni oddaji pozornost namenjamo debitantski plošči Sjaj u tami zagrebške art rock zasedbe Dorian Gray, obraz katere je predstavljal konec decembra preminuli Massimo Savić

 

Leta 1982 in Jugoslavija je bila že globoko v vodah new wavea oziroma takrat po naše rečeno – novega talasa, ko je na živahno in vitalno jugoslovansko alternativno sceno prvič vstopila art rock zasedba z umetniškim imenom Dorian Gray. Vedran Čupić, kasneje Zoran Cvetković Zok s kitaro, Branko Terzić, kasneje Dragan Simonovski za bobni, Toni Ostojić s klaviaturami, Emil Krnjić, kasneje Jadran Zdunić z basom, za mikrofonom pa od prvega do zadnjega dne skupine markantni Massimo Savić.

Savić je kot obraz zasedbe Dorian Gray svojo glasbeno kariero začel že v študentskih letih, in čeprav je danes poznan predvsem po svoji komercialno uspešni karieri, sestavljeni večinoma iz melodramatičnih ljubavnih pesmi, polnih sevdaha, vendarle velja za enega najbolj cenjenih in prepoznavnih vokalistov na prostoru bivše Jugoslavije in je eden tistih glasbenikov, ki je za vekomaj zaznamoval podobo alternativne glasbe širše regionalne scene. Velik del teh priznanj si je med drugim prislužil ravno zavoljo debitantskega albuma skupine Dorian Gray, naslovljenega Sjaj u tami, ki se mu – Massimu Saviću v spomin – posvečamo v tokratni oddaji Razširjamo obzorja.

Album Sjaj u tami je izšel dve leti po nastanku zasedbe, torej leta 1984. Na vokalu je Massimo Savić s svojo elegantno prezenco po vzoru izvajalcev, kot sta Bryan Ferry z Roxy Music ali David Sylvian s skupino Japan, zasedbo Dorian Gray popeljal v še neraziskane sfere jugoslovanskega novega talasa. Massimov vokalni domet, njegov imidž, njegova karizma, sound in umetniški koncept celotne zasedbe, vse to so razlogi, ki so skupino Dorian Gray etablirali kot enega paragonov jugoslovanskega art rocka, ki je na trenutke že koketiral z elementi za Anglijo značilne nove romantike … očitno že drži rek »nomen est omen«.

Ploščo je najbolj zaznamoval istoimenski komad, sicer priredba skladbe The Sun Ain't Gonna Shine (Anymore) iz leta 1965 v izvedbi Frankieja Vallija, ki pa so jo zares popularizirali šele The Walker Brothers s svojo verzijo v naslednjem letu. Kljub temu da gre za priredbo, je Massimo z Dorian Gray pesem z novim hrvaškim besedilom povsem preobrazili in jo naredili za svojo. Iz nje so izbrisali vse sledove rocka šestdesetih let in balado napolnili z rahlo mračno usodno romantiko, miniaturnimi sintovskimi linijami in Massimovim pompoznim in čustveno ekspresivnim, skorajda falzetnim glasom.

Na celotnem albumu je opazen primež takratne angleške postpunk in new wave scene, zato se nam ob igri pogosto napetih, rezkih kitar in zvočno izrazitih plesnih bobnarskih ritmih lahko porajajo asociacije z zasedbami, kot je The Talking Heads. Med temi melodičnimi fanki in razigranimi deli pa je na plošči vseeno mnogo kotičkov atmosferičnih predihov, ki album obogatijo z darkersko noto in estetiko. Ta je dosežena že s samo umetniško naslovnico albuma, vsebinsko pa po zaslugi poetičnih besedil, nabitih s simboliko in eksistencialno tematiko, predvsem pa z Massimovim čustvenim razponom in izrazitostjo na mikrofonu.

Dobršen delež elementov, ki so Sjaj u tami ustoličili kot eno ikoničnih plat jugo alter scene, se je na drugem albumu benda, naslovljenem Za tvoje oči, žal precej izgubil. Razloge za to gre iskati v rahljanju odnosov v zasedbi in razpokah, ki so se začele pojavljati kmalu po izidu prvenca. Znotraj skupine so se začela pojavljati prevelika nesoglasja, svoj delež so terjale tudi droge in dekadenten način življenja. Vse to je privedlo do tega, da se je večina članov benda zamenjala, zadnji in dokončni poraz za Dorian Gray pa je bilo snemanje in izid njihovega drugega albuma. Plošča je s snemanjem na Švedskem in veliko mero produkcijske spoliranosti ne samo gromozansko presegla budžet, ki ga je zasedbi namenila založba Jugoton, temveč tudi še zdaleč ni dosegla uspeha in odmevnosti plošče Sjaj u tami, ki še danes predstavlja navdih mnogim glasbenikom.

Massimo se je zato po izidu albuma hitro odločil za solo kariero in umetniško rock sceno zamenjal za malce bolj dobičkonosno pop glasbo. V solo maniri je z občasnimi sodelovanji z imeni hrvaške, pa tudi slovenske estrade ustvarjal in nastopal vse do svoje nenadne in silne bolezni – pljučnega raka, za katerim je v 61. letu starosti umrl 23. decembra 2022.

Pjevao je dok ga suze nisu zaboljele, ljubio je dok mu usne niso izgorjele, voleo je dok mu se oči nisu zatvorile i zauvijek će biti tu …

Leto izdaje
Institucije
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj