Siderean & Morost

Recenzija dogodka
2. 9. 2021 - 14.00

Letni vrt Gala hale, Ljubljana, 30. 8. 2021

 

Ko smo se v ponedeljek, 30. avgusta, okoli pol sedme ure zvečer smukali še zunaj obzidja Metelkove, nas je kljub oblačnosti sredi presenetljivo svetlega dne obdajal precej glasen kitarski trušč. Ker je bila cesta dokaj prehodna in Ljubljana za dano uro očitno nekoliko prazna, je ob približevanju enemu naših najljubših alternativnih kompleksov ta zvočni zid počasi dobival vse bolj razločno podobo, ki se je izkazala za tehnično štelanje prvega od dveh nastopajočih deathmetalskih zasedb tistega večera. Na letnem odru Gala hale sta svoj glasbeni ponos, letošnja studijska albuma, pod nemilim nebom ovekovečila domača benda Siderean in Morost.

Po nekajminutnem postopanju med prav čudno osvetljenimi vhodnimi durmi na letni vrt in hišico s kartami se je slednja vendarle odprla in posrkala vase kratko vrsto obiskovalcev. Špurica je napeljala k pomisleku, da je mnogim dušam, željnim težkokategorne glasbe, ljubo, a za izvedbo zunanjih prireditev, šmornasto vreme sicer trdovratne metalce odvrnilo od obiska koncerta. Da niti ne omenjamo bogokletnega pomisleka o prekleto napornih ponedeljkih. A ker imamo lahko vedno en upravičen ali najdemo kak neupravičen izgovor, bi lahko na tem mestu premišljevali še o številnih drugih, mogoče tudi zaskrbljujočih razlogih za kdaj premajhno obiskanost tovrstnožanrskih živih godb, sploh pa nas k temu zanese, kadar je ponudba res superiorna.

Na koncu kamenčkaste poti od vstopnih vrat Gala hale nas je ob pogledu na vrtni del prizorišča vendarle pozdravila že malo večja, razkropljena zasedba pretežno v črno barvo odetih dolgolascev in dolgolask ter obritoglavih kosmatih bradačev, našel pa se je tudi kak toplo sprejet firbčen outsider. Manjšo gmoto so seveda tvorili tudi glasbeniki sami in organizacijska ekipa Gala hale ter Dirty Skunksov, ki sta kot že tolikokrat doslej, z njunimi besedami rečeno, »poskrbela za uničenje naših ušesnih brbončic«. Njun neozdravljivi proces ogluševanja, ki v zadnjem letu doni pod geslom »puste nas delat, hočmo koncerte!«, bo naslednje leto oddelal že svoje dvajseto leto srčnega ruženja.

Death metal skozi kozmična potovanja
 / 26. 6. 2021

Vesela dihurčka sta poudarila, da bo dogodek štartal točno in da naj se temu primerno na lokaciji zglasimo pred pol osmo. Astralni deathmetalski popotniki Siderean so se zadanega urnika res držali kot Bog svojega stvariteljskega razporeda za časa geneze in načrtovano vzleteli nekaj minut po velikem poku. Skozi sterilno svetlobo je z odra pravzaprav še sredi belega dne zagrmel uvodni del debitantskega stvora Lost on Void's Horizon, ki ga je konec junija letos izdala norveška založba Edged Circle Productions. Plata je pobrala nemalo vzdihujočih recenzij doma in po svetu, koncertna predstavitev šestih komadov pa je odstrla ves njen kozmični potencial za eno najboljših domačih plošč letošnjega leta.

V približno štiridesetminutnem razpredanju nas je prevzela sijoča, rahlo grivasta pričeska bržkone najdaljših las s celotne Metelkove, izza katere je vrelo hreščavo brezoblično pripovedovanje vokalista Jana Brišarja. S celim telesom izvržene besede je zdaj počasi, drugič odsekano pretapljal v gromko vreščanje in ustvarjal ekstatične in včasih z obupom napolnjene prelomne interpretativne poudarke. S perfekcionizmom pa se ni ponašal zgolj osrednji glas zasedbe, ki je s komadom Lost on Void's Horizon vase vsrkala največ navdušenja publike. Kitarista Matija Dolinar na skrajno desni in David Kocmur na levi strani odra – prvi popolnoma prevzet od zvoka, ki ga je v presunljivem krču čez prste po kitarskem vratu podajal kot nekakšen izjemno zakompliciran in obenem gladek tok zavesti in ga skoraj celega požiral vase, in drugi, ki je z resno lahkotnostjo skrbel za atmosferični del, tako za kitarsko lebdenje kot za nezemeljske elektronske vstavke – sta ustvarila vrhunski vtis kompleksnega galaktičnega potovanja.

Edini dolgolasi blondinec na odru, basist Lovro Babič, postavljen med vokalista in kitarista na desni, je med sviranjem potrpežljivo čakal na svoji poziciji in zbrano vodil ali uletaval v bendovo pripoved, bobnar Darian Kocmur pa je bil, kot je pri večjih zasedbah v navadi, postavljen na nekoliko privzdignjen odrček v ozadju, ki ga je občasno zajela meglica, ki smo je malenkost vdihnili tudi poslušalci, četudi je precej hitro izhlapela v zabuhlo oblačno nebo. Zapletena struktura komadov je sprva še izgubljala svoj sijaj prav zaradi preosvetljene dnevne atmosfere, kajti za potovanje po vesolju je pač nujna nepredirna tema, ki pa se je po nekaj komadih le spustila nad sanjave zvočne entuziaste. Bajno hipnotično pesnikovanje je zmotila le občasno preglasna elektronska viža, po drugi strani pa bi si želeli, da bi se iz zvočne slike nekoliko glasneje iztrgali bobni. Kljub temu je petčlanska zasedba s svojo glasbo že ošlatala Stvarnikova jajca, z muziko, ki zija v nebo in je že zapisana nekje v prihodnosti, pa upamo, da bo zanje tudi zagrabila.

SBO, Morost, Sentido, Januš Aleš Luznar, pistol mustang, FLO
 / 16. 3. 2021

Med pripravo odra za ljubljansko zasedbo Morost se je rdeči zid letnega vrta Gala hale za nekaj minut obarval za odtenek bolj krvavo in v spomin priklical apokaliptično naslovnico druge studijske plošče Forged Entropy, ki jo je bend sredi marca letos izdal pri domači založbi On Parole Productions. Peterica ni potrebovala dolgotrajne priprave in je tako svoj del večera z glasbo zapolnila že nekaj pred deveto, sedaj k sreči že v popolni temi. Zrinili smo se nazaj v blaženo bližino zvočnikov, iz katerih so po recitalnem delu uvodne skladbe s plošče od bobnarja Jana Martina Dobreta in njegovega golega, z besedo forged potetoviranega zgornjega dela telesa v nas prodrli občutno glasnejši udarci bobnov, kot pa smo jih lahko občutili med koncertom zasedbe Siderean. Če smo se med prvim koncertom dvigali, smo z glasbo benda Morost padli z glavo direktno na trda tla, zapolnjena z lepo nabrano množico že nekoliko bolj sproščenih poslušalcev.

Krepak, v majico benda Siderean odet in s ketno opasan ter bosonog vokalist Jonas Savšek, ki je bil tako z besedili kot v postojankah med komadi precej bolj zgovoren kot Brišar, je z zloveščim, vseskozi enakomernim in izrazito globokim grlenim prepevanjem sekal skozi resnično gromki bendov zvočni val, kdaj celo toliko, da se v nekem trenutku inštrumentov kot da ni več slišalo. Vokalist je prav pred najgromkejšim komadom večera poudaril, da je norost malo preveč zatirana, in povzel, da se je občasno nujno treba znoret. In kako prav je imel, ko je med poslušalce dobrohotno podelil še malo flaško radenske, napolnjeno s po njegovimi besedami kot svinja dobrim domačim prosojnim zvarkom.

Na levi strani odra je kot že na bendovih nekaterih predhodnih koncertih med zvočnikoma stala organska lesena podoba peklenščka, za katero je vokalist med svojim napadom kdaj tudi poprijel, kot da bi iz nje črpal vso energijo, ki jo je zmogel za nas spraviti iz sebe, in se s tem nekoliko približal elegantnemu kitaristu Petru Frolu, ki je imel sprva nekaj težav z izpolnjevanjem svoje naloge backvokalista, a je po par komadih na oder priletel tehnik in Frolu omogočil nadaljnje uglašeno dopolnjevanje Savška. Slednji je poleg zgovornejšega, celo šarmantnega pristopa v skladu z bolj divjo zvočno sliko benda tudi oder zavzel bolj celovito, tako da ga je v njegovem šamanskem slemanju kdaj odneslo tudi v bližino bobnarja Dobreta, ki sta ga na desni strani občasno zakrivala resnoben in vitalno slok basist Blaž Maligoj ter strumno predani kitarist Ažbe Planinc.

Peterica je glasbo predstavila skozi občutno polnejšo in manj pološčeno obliko, kot jo lahko poslušamo na novi plošči, in pokazala, da njihova sicer pogosto repetitivna glasba nikakor ni namenjena pretiranemu predvajanju na fotelju v udobnem zavetju doma, temveč je spisana za izvrstno slemersko druženje pred odrom in na odru, ki ga je za en komad zapolnil še nekoliko prestrašen, a blazno učinkovit gostujoči vokalist in s svojimi rezkimi, skoraj hardcorovskimi kriki dopolnil Savškove globine. Publika je po več navalih dveh usklajenih kitar, ki sta bendov zvok najbolj sočno polnili, prav kadar sta skupaj pritegnili po istih notah, seveda zahtevala še kak komad. In čeprav glasbeniki navadno ne marajo ljudi, so po besedah vokalista vzljubili publiko pred odrom in z zanosom in veseljem odigrali še par dodatnih skladb, tako da se je koncert zaključil nekaj minut pred deseto večerno.

Na koncertnem večeru na letnem vrtu Gala hale na Metelkovi se je kljub res neobetavni, iz ure v uro spreminjajoči se vremenski sliki nabralo, tudi za dano družbeno situacijo in izbrani delovni dan v tednu, kar številčno poslušalstvo. Peklenščki Morost so s svojim prizemljenim zvokom razturili in zdrmali zaspano, z zgolj nekaj kapljami oškropljeno hladno noč, Siderean pa so nas še pred tem z galaksijskim eposom zamrznili v času. Ob koncu koncerta se je že zjasnilo, nebo nam je na poti domov ponudilo celo nekaj prostodušno plavajočih zvezd. Bog se je prijazno vzdržal solza, vesolje se je potihem vdalo našim ognjeno pogoltnim zvočnim željam. Le kako se ne bi, ko pa so glasbeniki ponudili tako strastno in iskreno odrsko interpretacijo svojih letošnjih žlahtnokovinskih dolgometražnih izidov.

arts & crafts by iseewizards illustrations

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness