RELENTLESS YOUTH: HUMAN ERROR

RELENTLESS YOUTH: HUMAN ERROR

Recenzija izdelka
28. 10. 2020 - 9.05

samozaložba, 2020

 

V današnji sredini Svaštarnici bomo pod drobnogled vzeli prvenec zasedbe Relentless Youth, imenovan Human Error, ki je izšel ob preobratu sorazmerno toplega septembra in meglenega ter deževnega oktobra. Lahko bi rekli, da si je četverica izbrala pravi čas za izdajo, kljub temu da je niso samozaložili točno takrat, ko so predvidevali, kot nam je v intervjuju za oddajo 100 decibelov zaupala bobnarka Neža. A s svojo udarnostjo in mračnjaško naravo je plata Human Error kot nalašč za trenutno vreme in splošno stanje, ko imamo občutek, da je se je v našem skrbno začrtanem sistemu homo sapiensa res pojavila napaka.

Kdo so rezidenti prenovljene DJ seanse, KM20, Borut Kržišnik, Relentless Youth, Fabbro / Turk Eternal Duality
 / 6. 10. 2020

Četverica iz Rovt nad Logatcem niti ni tako sveža, čeprav smo šele sedaj uspeli slišati njihov prvenec. Začetki benda namreč segajo tja v leto 2011, ko je njihov zvok temeljil predvsem na vedrejših melodijah v stilu Blink-182. Takrat je zaradi različnih interesov prišlo do njihovega razida, a pet let kasneje so starejši, modrejši in tudi bolj jezni ponovno poprijeli za svoje instrumente in se lotili ustvarjanja glasbe. Ta preporod je nakazal leta 2016 izdan EP Resentment, na katerem so se že dodobra poglobili v njihov novi hardcore zvok.

Plata Human Error nadaljuje pot v tej smeri - sestavlja jo osem komadov, vsak od njih pa je posebej zapakiran v svojo formacijo, začinjeno z blastbeati in dinamičnimi riffi. Edino spogledovanje z nežnostjo na albumu so uvodne melodije prve skladbe Intro, ki je skupaj z uvodnim akordom v skladbo Backyard minefield, slišati že kot nekaj, kar bi lahko pripisali kakemu posthardcore bendu. Na tovrstne majhne drobce atmosfere tu in tam naletimo ob poslušanju celotnega albuma - če smo le dovolj pozorni ob gromkemu bobnenju Nežinih bobnov, ki nas kar silijo v potresavanje z glavo. Dobro se obnesejo tudi izpiljeni riffi, ki se zavrtajo v možgane in jih ne zapustijo zlahka. Instrumentalno plat lepo dopolnjuje renčeči vokal Davida Guzlja, v nasprotju s tem pa se malce šibkeje obnesejo odpeti odseki. Morda zgolj zato, ker se prehodi med growly in cleansi nekajkrat zdijo prehitri in zato delujejo malce nenaravno. A če je že plata imenovana Human Error oziroma človeška napaka, zakaj si bend ne bi smel privoščiti navideznega vtisa ene? 

Močna stran plate je zagotovo bendovo raziskovanje različne dinamike, to pa ga ne ustavlja pri pisanju komadov, ki gredo hitro v uho. Zanimivo bi bilo slišati nadaljno eksperimentacijo, ki bi morda še bolj bazirala na posthardcorovski atmosferi ali pa iskanju uravnoteženosti med to ter direktno pankersko agresivnostjo, proti kateri izvrstno namignejo na komadu False peace. Vsekakor so Relentless Youth na svoji sceni v prednosti, saj pri nas trenutno ni aktivnega benda, ki bi tako kot oni prenašal štafeto novodobnega ameriškega core zvoka, ki je veliko bolj poznan onkraj luže. In na tako majhni sceni, kot je naša, ni boljšega, kot ko se najde kakšna neizprosna mladina, ki malce zamaje zacementirane temelje ustaljene scene. Sploh če se pri tem ne jemlje čisto resno, kakor to namiguje njihov minimalističen logotip ali preprost opis na Bandcampu, ki v enem stavku zajame bistvo: We play loud music.

Glasna pa ni zgolj njihova glasba, temveč tudi dejstvo, da gre za zasedbo, ki v bodoče obeta še marsikaj - kaj, zna pokazati samo še čas.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.