75 Dollar Bill: I Was Real

75 Dollar Bill: I Was Real

Recenzija izdelka
75 Dollar Bill: I Was Real
18. 8. 2019 - 19.00

Glitterbeat / tak:til, 2019

Dandanašnji ni nič kaj nenavadnega, če se zahodnjaški glasbeniki navdušujejo nad nezahodnimi glasbenimi praksami in se pri le-teh tudi navdihujejo. Če govorimo o popularni glasbi v najširšem pomenu, ima dejansko prevzemanje motivov, ritmičnih obrazcev, glasbil in drugih prvin oddaljenih tradicij ter njihovo prepletanje z zahodnjaškimi zvočnimi oblikami kar dolgo zgodovino. Ne pozabimo, da so že pred Beatli in njihovo slovito s sitarjem odigrano pesmijo Norwegian Wood številni jazzerji vstopali v mnogogovor z afriškimi in azijskimi muzikami, čeprav so bila nemara povezovanja jazza z latinskoameriškimi idiomi še najbolj pod lučmi žarometov. Vstopanje številnih tradicionalnih žanrov v areno globalne komunikacije in izmenjave informacij, ki se je tudi s pomočjo ne ravno posrečeno skovane oznake »world music« pospešilo v 80. in 90. letih 20. stoletja, je nedvomno prispevalo k tovrstnemu prežemanju. Zato danes nismo več začudeni, ko preberemo, da prvaki alternativnega rocka in vmes tudi taka legenda, kakršen je Iggy Pop, igrajo z npr. tuareškimi glasbeniki ali pa da belgijske zasedbe igrajo žmohtni etiopski groove.

Newyorški dvojec 75 Dollar Bill po eni strani lepo pristane v zgoraj opisanih praksah, po drugi strani pa je spet tako samosvoj in edinstven, da mu na današnji alternativni rockovski in eksperimentalni sceni težko najdemo par. Kitarist Che Chen in tolkalec Rick Brown sta tandem zagnala leta 2012, potem ko je Brown za nek Chenov bend izvedel na Myspaceu ter začel hoditi na njegove koncerte. Oba sta imela za seboj zelo pisane izkušnje, od igranja v polju svobodne improvizacije do artrockovskih bendov. Chen je kakih deset dni prebil v Mavretaniji, kjer se je učil tamkajšnjih modusov igranja, Brown pa je soustanovil bobnarski trio, v katerem sta za drugima dvema baterijama sedela ritmičarja vplivnih bendov iz gibanja rock in opposition This Heat ter Etron Fou Leloublan, torej Charles Hayward in Guigou Chenevier.

Preplet osebnih izkušenj, tako glasbeniških kot poslušalskih – Chen se je tradicionalne muzike naposlušal, ko je delal v prodajalni plošč –, sta fanta spretno vpletla v prepoznaven slog, ki črpa tako iz nezahodnjaških melodijskih in ritmičnih vzorcev kakor tudi iz proste improvizacije, jazza, rocka, minimalizma in še česa. Pomembno je, da se dejansko ne ukvarjata z vprašanjem porekla številnih muzik in slogov, ki jih vgrajujeta v vijugaste, na hipnotičnih ritmih in neujemljivih melodijah sloneče skladbe. Chen je v nekem intervjuju povedal, da ga je v tradicionalnih godbah Azije, Afrike in Indije zintrigirala ideja zvoka kot fizičnega dejstva. Tudi sam si je zamislil godbo, ki bi se osredotočila na najbolj primarni prvini, ritem in melodijo, hkrati pa si je želel prizadevati za to, da zvok začuti. Chen, ki ob kitari sicer igra tudi vrsto drugih glasbil, je za dosego tega cilja predelal svoje kitare; nanje je na novo postavil pragove, tako da je iz njih ustvaril četrttonska glasbila. Skrivnost magičnega in mogočnega ritma, ki ga v žmohtne skladbe vnaša bobnar Rick Brown, pa se skriva v na ulici najdenem starem zaboju iz vezane plošče, odgovornem za vseskozi strumen in nič kaj pojemajoč prisoten duh rituala, ki preveva vse skladbe dvojca 75 Dollar Bill.

Ta se je na svojem tretjem uradnem albumu I Was Real ojačal z osmimi dodatnimi glasbeniki, ki se pojavljajo na nekaterih posnetkih. Ti pravzaprav niso nastali prav za potrebe snemanja novega albuma; nasprotno, bend jih je izvlekel iz svojega bogatega arhiva posnetkov, ki nastajajo na špilih, druženjih in spontanih jam seansah. Tudi nekaj pesmi z novega albuma smo slišali že na starejših ploščah; sedaj so kajpak primerno posodobljene in zvočno usklajene s preostankom novega gradiva. To pa vseskozi cvrči in se pretaka, preskakuje običajne ritmične zanke in dobe, občasno kitarska melodija vzleti in nas zapelje v tuhtajoče atmosfere, spet drugič se podreja številnim ritmom, ki krasijo kake komade in še sama bolj kot ne skrbi za ritmične poudarke. Pač v slogu še ene Chenove izjave, da tempo ne bi smel biti nekaj, kar poslušalec v skladbi takoj opazi.

Tako kot ime zasedbe, 75 Dollar Bill, odseva tudi njena glasba nekaj nemogočega ali pa nekaj, kar bi si lahko zamislili v kaki vzporedni stvarnosti. Muzika tega izjemnega dvojca nas preveva z občutkom iztirjenosti iz tega sveta in znanih fizikalnih zakonov. Najbrž gre za ritme ali, še raje, izredno dodelan spoj ritmov in melodij, zaradi katerega niti ne opazimo, da na primer naslovna skladba, ki jo slišite v ozadju, traja slabih sedemnajst minut. Drugod bend ni tako radodaren z minutažo, čeprav celoten album traja uro in osem minut. A tri- ali štiriminutne skladbe nikakor ne zvenijo kot kake skice ali priprave, pač pa našo pozornost plenijo enako kot daljše skladbe. Dejansko bi si malone želeli, da bi bile vse skladbe povezane v eno samo dromljajočo, brnečo in cvrčečo gmoto, v katero bi se poslušalec izmenjaje potapljal in spet priplaval na površje vsakdanjika. Slednji se nam ravno zaradi »izkrivljenosti« slišane muzike in njenih »nepravih«, neparnih ritmov vedno znova zdi drugačen in predrugačen. Vsekakor veliko bolj šekasto in manj kvadratasto, niti najmanj tako pravilno, čisto in urejeno, kot bi si želeli naši učitelji, profesorji, verske in politične avtoritete. To pa je za katero koli muziko ogromen, če ne že skrajni dosežek.

75 Dollar Bill "I Was Real" @ Issue Project Room 5/24/13
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A to je to al je blo še kaj več povedanega?

pozdravljen, Silvo!

tekst recenzije je objavljen, lp

Odlično, hvala!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness