ALCHEMICAL PLAYGROUNDS: Veneficas
samozaložba, 2019
Tokrat pod drobnogled Tolpe bumov jemljemo enega plodnejših samoniklih domačih projektov z mednarodno dimenzijo, ki je oktobra nase ponovno opozoril s svojim že petindvajsetim albumom, zgolj štiri leta zatem, ko se je pojavil prvi rezultat zasedbinega alkimističnega eksperimentiranja The Alchemical Clown. Kolektiv Alchemical Playgrounds se vpenja v pestro in plodno novogoriško sceno improvizirane glasbe, vendarle pa po načinu ustvarjanja ostaja svojevrstna tvorna celica. Projekt Alchemical Playgrounds, do katerega glasbe in naslovnih grafik lahko že od začetkov na Bandcampu dostopamo zastonj, ima v prvi vrsti glasbeni karakter, a vendar sega dlje in postaja platforma, ki povezuje tako zven kot vidno komponento, ples, multimedijo in izdelavo kompleksnih vezij. Pomembno je omeniti, da se ta alkimistična igra ne giblje tudi po polju živih koncertih – izjeme so bile v okrnjeni obliki Alchemical Playgrounds Approximately.
Jedro projekta ostaja bratska naveza Marka in Sama Lasiča. Prvi je bobnar in tolkalec iz prve generacije Komba Zlatka Kaučiča, drugi pa samouk v igranju na kitaro, bobne in elektroniko, povrh pa fizik, ki dela na Švedskem. Ravno slednje je za primer projekta Alchemical Playgrounds pomemben faktor, vpliva namreč na tako imenovano sezonsko ustvarjanje in snemanje, ko se torej Samo vrne na občasen daljši obisk v Slovenijo, čeprav poslušanje nasnetega materiala in miksanje potekata ves čas.
Poleg omenjene naveze bratov izdelke projekta v večini primerov sokrojijo domači in mednarodni gostje. Med drugim na kaki tretjini izdelkov slišimo domačega kontrabasista Matjaža Bajca in italijanskega saksofonista Mima Cogliandra, ustvarjalca, ki sta se odprti platformi pridružila tudi na tokrat obravnavanem novem albumu Veneficas. Kot je dobro leto nazaj v intervjuju za oddajo Razširjamo obzorja povedal Samo, je kolektiv odprt za sodelovanja, v prvi vrsti seveda preprosto z ljubitelji glasbe – pomemben jim je skupni izdelek in skupno zadovoljstvo z njim. Povedano drugače, v igri ni financ, zgolj želja in ustvarjalna nuja. Kvaliteta zasedbe torej ne tiči zgolj v osnovnem jedru in njeni zmožnosti ustvarjanja zelo solidnih, na gosto ponujenih albumov, temveč morda najizraziteje ravno v odprtem formatu. S prehodnostjo sodelujočih in načinov raziskovanja umetniških oblik gre za dojemanje procesa ustvarjanja kot igre in inštrumentov oziroma zvočil kot igrač, kar vzpostavlja optimalne pogoje za kreativno laboratorijsko dejavnost in zmore nove načine zvočnega komuniciranja.
Alkimistični proces Veneficas uvede radoživa igra Marija's brum, igra konvencionalnih inštrumentov – saksofona, bobnov in basa, ki se dalje prelije v magični veter Ventus maleficis. Na tem mestu ustvarjalno polje prevetri Alchillator, Samova DIY igrača, zadeva še najbližje neke vrste kompleksnemu sintetizatorju. Vendar Samo eksotičnim zvenom Alchillatorja nikoli ne pusti zavzeti vsega prostora, prikladno ga vključuje v skupinsko improvizacijo in kvečjemu pritajeno iniciira nove odzive. Vlogo Alchillatorja Samo v skladbah večkrat zamenja z električno kitaro, ki se največkrat kar v družbi s saksofonom spretno vplete v dinamični ritmični vrvež tolkal.
Po prvih nekaj igrah se nato spustimo v temačno psihedelično votlino skladbe Another Time, ki jo uvede Bajčevo lokovanje basa, okoli katerega se vijejo detajlirani zveni Markovih bobnov – topoti bobnarskih baterij, cviljenje činel, zvončkljanje – in škripava kitara. Ko se trojici pridruži še saksofon, se prične boj, tempo pa začne pobezljano bežati vse do epiloga, ki ga zaključi ponoven vstop uvodne basovske teme. Na albumu izstopa tudi trilogija Spider's rooms, torej trije deli – prelude – hiding – game over, ki deluje kot soundtrack nekakšnemu abstraktnemu druženju s pajki. Znotraj trilogije se pletejo zvočne mreže hrapavih tekstur in mehkejših, obrušenih linij, ki spremljajo filmsko dinamiko začetka, zapleta in končne igre.
Učinke takšnih dinamik bi lahko posplošili kar na celoten album, v lovljenju ravnotežja med segmenti, ko se teme umirjajo, pa nato pa spet pičijo dalje v zvočno akrobatiko. Takšno kolobarjenje poslušalcem nikoli ne dovoli, da bi se potopili v brezizhodno kontemplacijo za več kot kako minutko ali dve, ves čas držijo v pozornosti na igro. Kljub igrivosti alkimističnega procesa, ki ji kolektiv zvesto sledi že od prvih snemanj dalje, je dvanajst skladb s plošče Veneficas kompleksno zastavljenih in urejenih za namen končnega izdelka, s tem pa ustvarjalci album vzpostavijo kot enega bolj izstopajočih izmed vseh petindvajsetih zaznamkov na njihovi Bandcamp strani.
Na celoto zvočnega pejsaža Veneficas je gotovo vplival tudi prostor, v katerem so snemali – svojevrstno (ponovno) nestudijsko igrišče, hiša v Šentviški Gori, ki je s svojo splošno starinsko atmosfero, škripanjem, živalskimi prebivalci in rekviziti, kot so sekire, čistila ali majhne lutke, delovala, kot bi se znašli v območju somraka. A kot še zapišejo v spremnem besedilu k izdaji, so jih čarovnice blagoslovile in jim omogočile učinkovit spontan tok domišljije, album pa so torej poimenovali kar po njih – Veneficas.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj