Alex Albrecht: Campfire Stories

Analogue Attic, 2021

Alex Albrecht je avstralski producent, založnik in klasično šolani pianist, ki se je lotil ustvarjanja glasbe na – za avstralske razmere – povsem nezačrtanem teritoriju. Albrechtov izraz je mešanica elektronike, techna, housa, jazza ter ambientalne in eksperimentalne glasbe. Njegova zasanjana glasba je odmaknjena od tradicionalnih elektronskih epicentrov v Evropi in ZDA, a vendarle je z njimi v stiku, tako prek vplivov in referenc nanje kot tudi skozi svoje dosedanje delo. Enega izmed treh samostojnih EP-jev je izdal pri newyorški založbi Scissor and Thread, zanimivi butični etiketi, ki jo vodi producent Francis Harris. Z glasbenim somišljenikom Seanom La’Brooyem tvori dvojec Albrecht La’Brooy, njune izdaje pa so se znašle tudi pri čislani plesnoelektronski založbi Voyage Records, pri kateri sta med drugimi izdajala tudi Roza Terenzi in Urulu. Dvojec Albrecht La’Brooy je tudi soustanovitelj založbe Analogue Attic, pri kateri je izšel Albrechtov prvenec, ki ga bomo nocoj slišali v Tolpi bumov.

Plošča Campfire Stories, ki je izšla pred dobrima dvema tednoma, vendarle predstavlja odmik od prej omenjenega, bolj elektronsko osredinjenega izraza Albrechtove preteklosti. Čeprav se zdijo sestavine enake, je tokratni poudarek na bolj ambientalnem naboru vzdušij in pejsažov, ki so umetnikov zvok krasili na ritmično nekoliko oprijemljivejših izdelkih. Morda od tu izhaja tudi opustitev dodatka Melquiades ob umetnikovem imenu, saj se nam tokrat osebno in s prijatelji razkriva sam Alex Albrecht.

Albrecht čez izjemno, subtilno podlago v obliki terenskih posnetkov preliva improvizirane kose različnih inštrumentalnih vložkov. Pri tem prednjači klavir oziroma sintetizatorji, ki se razpotegnjeni prek obličja skladb premikajo v nekakšnih valovih. Albrecht poskakuje med jazzovskimi in ambientalnimi vzdušji, med dvema omenjenima ognjema pa tli elektronika. Ritmično skoraj povsem opušča elektronske bobne in jih menja z jazzovsko navdahnjenimi poliritmičnimi perkusijami, v melodiki in stilu pa je jasno čutiti Albrechtove glasbene vplive – jasen in močan je pečat Terre Thaemlitz, v njegovih klavirskih dotikih pa najdemo celo Billa Evansa.

Njegovo pripoved naj bi poslušali v celoti. Že v naslovih skladb, kot so Sunshower, Forest from the Trees ali The Summit, je slutiti slikovitost albuma. Albrecht nas tako popelje na slabih 50 minut dolgo sekvenco prizorov, ki segajo vse od popolnoma umirjenega preludija, nekoliko intenzivnejše sredine albuma do ponovnega umirjanja v epilogu. V drugi polovici albuma se bolj približamo plesnemu vzdušju, a vendarle ne stopimo zares na plesišče. Ravno v nekoliko repetitivnih momentih drugega dela se plošča do neke mere ujame v prerazpotegnjeno formo, čeprav gre v svojem bistvu za – čeravno ambientalno – elektroniko.

Album Campfire Stories odlikujeta izviren, razgiban zven in zares edinstvena štima, njegov največji adut pa je izredno slikovita narativa. Ta odraža Albrechtov kreativni proces, v katerem terenski posnetki predstavljajo izhodišče, od koder avtor sebe in nato tudi poslušalko popelje na improviziran teren, v druge, vsakič nove svetove. Širni sintetizatorji, pridušene kitare in zvonki klavir, podloženi s celotno paleto ritmizacij, se med seboj prepletajo kot nekakšni plameni, ki nas v svojem valovanju oplazijo in skozi album zvabijo vse bližje počasnemu obrednemu plesu. Morda Albrecht v mirne svetove svojega ognjišča zvabi tudi vas, morda zadane prav vašo noto.