AMIRTHA KIDAMBI ELDER ONES: FROM UNTRUTH

Northern Spy, 2019

Elder Ones je zasedba, za katero piše, sklada, poje in jo vsesplošno usmerja Amirtha Kidambi. Ženska, zaslužna tako za vokalni doprinos albumu Code Girl znane kitaristke Mary Halvorson kot tudi za manj poznani duet z elektroničarko Leo Bertucci. Aktualni album From Untruth benda Elder Ones je njihova šele druga izdaja, na kateri poleg Amirthinih vokalov nastopajo še Matt Nelson, Nick Dunston in Max Jaffe s sopranskim saksofonom, basom in bobni. Glas Amirthe Kidambi predstavlja najbolj zapomnljiv element albuma, si pa v tem tudi v določeni meri deli vodilno vlogo predvsem s saksofonom. Sicer je že v Tolpi Bumov z albumom Code Girl naš sodelavec Jan Kopač o Amirthinem glasu zapisal, kako je v vključenih niansah njenega fraziranja mogoče slišati vplive karnatske glasbe in kako njene vokalne linije v kombinaciji z drugimi instrumenti pogosto tvorijo večglasja, kar seveda vse drži, tudi v primeru tokratnega albuma From Untruth. Poleg Kopača je bolj nedavno Amirthin vokal - predvsem v odnosu do njene barve glasu in razpona - sodelavka Brigita Gračner primerjala z glasom vokalistke Sami Stevens iz benda Tredici Bacci. Današnja primerjava, obravnava in poslušanje bodo izhajali predvsem iz zornega kota vokalistkine izobrazbe, njenega okolja in odnosa, v katerem album From Untruth stoji z zasedbino prvo ploščo Holy Science.

Očitno je, da je to, kar Amirtho Kidambi loči od drugih vokalistk, predvsem črpanje iz širokega znanja glasbenih jezikov, s katerimi je odraščala, denimo z indijsko rago in talo. Torej s klasično južnoindijsko muziko, katere vplivi so, kot že omenjeno, prisotni v pevkinem fraziranju in tudi jasno izraženi v ponavljanju nekaterih zlogov. Navezava na pevkine očitne indijske korenine pa se ne izrazi zgolj v petju, temveč tudi v samih strukturah kompozicij. Kidambi na albumu tudi s svojim igranjem harmonija - oziroma natančneje - z repetitivnimi krajšimi dronastimi temami modalno gradi osnove kompozicij, kar ustvari kontinuiran zvok v odsotnosti izrazitega ritma, kar se sklada s prepričanjem določene indijske glasbe, ki ne verjame v težke in lahke dobe v oziru do porazdelitev le-teh, kot to poznamo v zahodnem tolmačenju taktov. Seveda malo karikiramo, a se hkrati navezujemo tudi na drugo plat vplivov, iz katerih zajema album, torej vplivov zahodne klasične glasbe, ob kateri se je glasbeno izobraževala tokratna bandleaderka. Svojo institucionalno klavstrofobijo je sicer Amirtha kasneje sproščala s prosto improvizacijo, vse navedeno pravzaprav podpira idejo albuma From Untruth, ki se po naslovu prevede tudi v tip ignorance iz sanskrtske molitve.

Muzika, predvsem pa besedila z albuma From Untruth kažejo s prstom na določeno ignoranco v družbi, znotraj katere Amirtha piše in dela. Kako zares hudo je, izraža že sama nuja pevke po uporabi pomenskih besed v besedilih komadov, besedilih, ki so se začela v polnih stavkih oblikovati šele z aktualnim albumom. Ti verzi v besedilih so sicer pretirano neposredni in zato izpadejo kot obči protestni slogani, kakršne je denimo v primeru albuma Songs Of Resistance v Tolpi Bumov naš kolega Miha Zadnikar, ko je pisal o pesmih odpora, blago zavrnil. Omenjeni album Marca Ribota si z današnjim, From Untruth, zvočno sicer ni zares blizu, a oba se kot še mnogi drugi idejno zoperstavljata politični klimi, v kateri se ta čas kuhajo ZDA. Na nas vseeno veliko več vtisa kot nekateri verzi/slogani ter jasno in glasno podane kritike struktur kapitalizma kolonializma oziroma danes vse glasnejši boj proti fašizmu naredi izvedbena preciznost in Amirthino izjemno obvladovanje glasu, ko ta med drugim zgolj vokalizira in oponaša tanek zvok frustrirajočega sopranskega saksofona, ob čemer je sočustvovanje z njeno agendo lahko izrazitejše, ko ta ni podana dobesedno. Ventil njenega glasu ob sproščanju napetosti ne vzdrhti, razen ob trenutkih, ko se po oznanitvi da - we will drown, vse sfiži in poslušalca zvok končno tudi dobesedno zalije. Kasneje seveda Amirtha, konkretno v komadu Decolonize The Mind, hlasta za zrakom in prav tako gospod saksofonist, kasneje pa se oba rešita razširjenih tehnik in prostih izrazov, ko se ponovno nekje od spodaj vzpostavi vibrirajoči drone.

Drone, ki ga večinoma podajata harmonij ali kontrabas, postavlja temelje albumu From Untruth. Včasih, ko v primeru današnje plošče govorimo o instrumentalnih partih, imamo v mislih tudi določene vokalne dele kompozicij, v katerih je jasno, da glas ni zgolj sredstvo podajanja pomenov, ampak kot je že v navadi, služi predvsem kot eden od instrumentov. Včasih nosi težo poudarka na različne besedne zloge v verzih, ki jih zamejuje določen pulz drugih instrumentov, spet drugič v kombinaciji s saksofonom gradi harmonične linije.

Meditativna modalnost, ekspresivnost improvizacije, vokalne mešanice opernega in jazzovskega petja, fraziranje in vokaliziranje z vzhodnimi vplivi nas v primeru albuma From Untruth zmerno preplavijo. Sicer je eden zanimivejših elementov plošče v spajanju analognega, organskega igranja bobnov z digitalnim semplanjem udarcev. To, kar je slišati kot mehko treskanje palčk in drugih sintetičnih zvokov analognih syntov, se trudi organsko spajati s celotami kompozicij in seveda s tistimi običajnejšimi instrumenti.

Album From Untruth s svojim tonom političnega aktivizma kliče po širši dostopnosti in v veliki frustraciji nagovarja že z golim dejstvom, da pevka Amirtha Kidambi za ta namen spregovori. Zato je v pomislekih o tem, če se nam zdi, da muzika s plošče kanalizira dovolj obupa za naš okus, tudi določena mera ignorance, izrečene s strani našega belopoltega zavetja.