Ana Kravanja & Samo Kutin: Trosi kumulusa
samozaložba, 2020
Tudi če ne bi bila člana tria Širom, bi zvedava publika, tista, ki je nenehno lačna nove, inventivne glasbe, že zdavnaj vedela, kdo sta Ana Kravanja in Samo Kutin. Multiinštrumentalista, improvizatorja, špilavca na za naše podnebje precej nenavadne ali pa kar izumljene inštrumente, ki sta poleg omenjenega mednarodno uveljavljenega trojčka doslej svoj pečat pustila tudi v bendih, kot so Salamandra Salamandra, Horda grdih ali Najoua. Obenem pa sta oba dejavna v številnih drugih zasedbah, tako tistih, pogojno rečeno, konvencionalnih, kakor v ad hoc projektih, ki so bolj nagnjeni k raziskovanju, spontanemu muziciranju in odkrivanju novih možnosti zvočenja oziroma zvenenja.
Po tandemu Najoua, v katerem sta oba igrala na različne kalimbe, se Ana in Samo tokrat predstavljata z novim duom, ki mu niti nista dala posebnega imena oziroma sta ga poimenovala s svojimi lastnimi imeni. To je zelo dobra odločitev, ravno zaradi že omenjene prepoznavnosti namreč poslušalcu namigne, kaj oziroma kakšno glasbo bo slišal na prvencu Trosi kumulusa. Naj takoj povemo, da se njuna glasba, čeprav je v njej kajpak najti povezave z ustvarjanjem zasedbe Širom, od tega tudi precej razlikuje. Prva razlika je v naboru inštrumentov, ki je v primerjavi s tistim v triu veliko bolj zredčen. Samov glavni inštrument v tem duu je hurdy-gurdy, ob tem pa v roke prime še čiftelijo, tampuro brač in akustične resonatorje, medtem ko Ana poleg violine in viole igra še na cevne zvonce. Pohvaliti gre delo Dejana Lapanje, ki je zaslužen za prečiščen in jasen, a obenem mogočen zvok, saj je poskrbel tako za snemanje kakor tudi za miksanje in master.
Oba glasbenika uporabljata tudi glas; namerno smo zapisali uporabljata, saj je zvečine ta najstarejši človeški inštrument, čeprav na albumu kdaj dejansko slišimo tudi petje, bolj v funkciji dodatnega inštrumenta ali, raje, zvočila. Že seznam glasbil, na katerem ne najdemo tolkal, napeljuje na misel, da bo poudarek glasbenega toka drugje. Seveda tudi z naštetimi inštrumenti glasbenika ustvarjata ritmične vzorce, in sicer zelo kompleksne, a medtem ko je denimo pri Širom na voljo široka paleta domačih, afriških in doma narejenih tolkal, ki ustvarjajo hipnotično repetitivnost, Ana in Samo na plošči Trosi kumulusa posežeta po drugih sredstvih, da bi dosegla podobno omamnost, zamaknjenost …
V ospredju je že omenjeni hurdy-gurdy, ki v Samovih rokah zveni, kot da ga je sila preprosto igrati, hkrati pa dobimo vtis, da gre za zapleteno večfunkcionalno glasbilo, ki v sebi skriva kar nekaj ugank. Večino skladb zaznamuje za to glasbilo tipično dromljanje, brenčanje, valovanje večzvočja, ki nas zlahka premami v lažni občutek, da gre za neke vrste zanko, ki se vedno znova samoobnavlja. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice; poglobljeno poslušanje, ki ga tovrstna počasi odvijajoča se glasba že tako terja, nam razkrije drobcene premene in zasuke bodisi v intonaciji bodisi v motivu, ki nosi skladbo. Na tako čvrsto položeno strukturo, ki samo sebe nenehno nadgrajuje, se imenitno podajo zategle linije, ki jih Ana izvablja iz svojih godal.
Taki zvoki godal, enkrat pridušeni, drugič zelo zvonki, spet poudarijo občutek zankanja, takega, ki se, kot opisano zgoraj, nenehno upira tistemu, kar naj bi zankanje bilo, kajti glasbenika v to na prvi posluh preprosto in kakor da ponavljajočo se zgradbo ves čas vnašata poudarke, odvode in premolke. Vsi ti elementi skladbam pridajo občutek neujemljivosti in svojevrstne nadčasnosti, saj glasbenika zunanji, obči čas v svoji glasbi ukrotita, ga vešče razpotegneta, si ga prisvojita, ga znova definirata znotraj posameznih skladb. Tako se zdi, da glasba z albuma Trosi kumulusa živi neko povsem svoje, od zunanjih dejavnikov neodvisno življenje.
Pravzaprav imamo občutek, da so te skladbe nekaj živega, čuteči organizmi, s katerimi prek poslušanja komuniciramo na novi frekvenci. K temu občutku pripomoreta tako raba glasov obeh protagonistov, ki kot da spregovarjata v novem, nam še neznanem jeziku, kakor tudi spretno umeščanje zvokov živali v posamezne skladbe. Kot bi bile skladbe žive, migetajoče slike iz kakega fantazijskega romana, tiste sorte slike, ki se pod našim drobnosluhom nenehno spreminjajo in sprevračajo prvotne vtise. Z dodajanjem živalskih glasov ob bok človeškim, duo nemara sporoča v tem času še kako dragoceno spoznanje, da smo vsi prepleteni in soodvisni. Da smo vsi hkrati narava in kultura, poslušani in poslušalci.
Nova glasba Ane Kravanja in Sama Kutina kar nekajkrat vzbudi občutek, ki ga ne moremo opisati drugače kot mističen. Občutek je podoben tistemu, ki ga doživimo, ko poslušamo mantre budističnih menihov, zvončkljanje orkestra gamelanov, velikanske zbore, ki zazvenijo kot deroča reka, ali orkestre, ki dosežejo enovit mogočen zvok, kakršnega dejansko moraš primerjati s silo narave, z gromom ali potresom … Konkretne primerjave z naravnimi pojavi pa bo kajpak vsak poslušalec izvedel sam, kajti v tej fascinantni in močni muziki kar mrgoli asociacij in aluzij, ki bodo v vsakem od nas odslikale drugačen pejsaž in povedale drugačno štorijo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj