Andy Stott: Never the Right Time

Recenzija izdelka
17. 4. 2021 - 19.00

Modern Love, 2021

 

Desetletje po izdaji prelomnega drugega albuma Passed Me By, s katerim je močno zarezal v tkivo počasi izgorevajoče, lirične, post-rejverske elektronike 21. stoletja, se samosvoji britanski producent Andy Stott vrača z novim albumom Never The Right Time, ki bo v času korona krize blažil na tisoče osebnih kriz … vsak dan znova. Album je bil prvotno končan že v začetku leta 2020, ko je Stott dobil ponudbo za sodelovanje z nekim mainstream ustvarjalcem, a mu je epidemija prekrižala načrte. Odločil se je ubrati drugačno smer in do konca leta 2020 je bil na mizi precej drugačen album.

 Stari znanec naših radijskih frekvenc je na našem radarju že od prvih korakov; leta 2014 si je celo prislužil naziv Tolpa leta z vrhunskim albumom Faith in Strangers. Je skratka ustvarjalec, čigar glasba odseva estetske transformacije v sferi naprednega elektronskega izrazja zadnje dekade, in — tega ne gre skrivati — dolgoletni favorit naše glasbene redakcije. Poznamo ga kot mojstra raztegnjenih in glomaznih, strašljivih in hkrati zapeljivih zvokov, ki včasih zvenijo, kot bi prihajali iz razpoke med tuzemstvom in onostranstvom. 

Minimalistično, a monumentalno. Eksperimentalno, a spevno. Agresivno, a elegantno.
 / 21. 11. 2014

Kot tipičen eklekticist-modernist, pri katerem težko vlečemo neposredne vzporednice z drugimi glasbeniki, se že od začetka izogiba predalčkanju. Napaja se tako pri elektroakustični in sodobni komponirani glasbi ter aktualni elektronski avantgardi kot pri neskončno reverberiranih zvočnih svetovih zgodnjega dream popa. Otipljiv je tudi vpliv zaprašenih, nepopolnih, zvočno zasičenih eksperimentov iz presečišč post-punka in industriala zgodnjih 80. let, enega bolj nebrzdanih obdobji popularnega modernizma. Vselej naelektrena atmosfera njegovih komadov spominja na občutek teže neba tik pred nevihto, preden poči … ali na tisto statično šelestenje, ki zaznamuje ikonični ambientalno-dronovski prvenec Flux ameriškega eksperimentatorja Roberta Turmana. A glavna poanta muzike Andyja Stotta je ta skoraj do nerazpoznavnosti zabrisana klubska prikazen, nekakšna prosojna rejverka, ki se že ves čas lahkotno, komaj opazno giblje po njegovih komadih in boke suče ob pridušenih, upočasnjenih »klubskih« ritmih. Sanjsko odzvanjajoči rejverski klavirski akordi komada When It Hits pred očmi izrišejo prav to podobo … 

Album Never the Right Time prihaja po EP-ju It Should Be Us iz leta 2019, na katerem je postregel z manj (kant)avtorskimi in bolj klubskimi štikli s svojim prepoznavnim pečatom. A jim je manjkala tista glavna prvina, ki uteleša zgoraj omenjeno fantomsko žensko – katarzični in lebdeči vokal dolgoletne sodelavke Alison Skidmore, brez katere si njegove emotivne glasbe sploh ne moremo več predstavljati. Nasprotno je novi album posejan z njenim mehko prebadajočim, erotično šepetajočim glasom, ki asociira na kultno muzo Davida Lyncha Julee Cruise. Nasploh bi lahko trdili, da je Andy Stott v smislu občutenja sveta in svoje dvoumne hipnotičnosti duhovni naslednik kultnega skladatelja Angela Badalamentija, avtorja brezčasnega soundtracka serije Twin Peaks. Le da pri doseganju ciljev, kot je recimo presunljiva uvertura s svinčeno atmosfero Away Not Gone, uporablja drugačna sredstva.

Stottove produkcije zaznamujeta neubesedljiva napetost in razpoloženjska izmuzljivost, nekakšna fascinacija s pošastnostjo in lepoto v isti sapi – za boljšo ponazoritev prisluhnite komadu Dove Stone, nekakšnemu spevu siren za meglo. Nekatere njegove skladbe uspejo poustvariti občutek disociacije oziroma odtujenosti od lastnega telesa, kar še najbolj ponazarjata post-klubska elegija Answers in ketaminsko begajoča reinterpretacija aktualnih hard drum zvokov z naslovom Repetitive Strain. Stott skratka ostaja raziskovalec letargije, duševne inercije oziroma melanholije v glasbi, a je v njem dovolj populista, da uspe ustvariti tudi otožne pop himne za te čudne čase, kot sta Never the Right Time in Don’t Know How. Še najbolj zleze pod kožo prvi predstavljeni singel The Beginning, še ena od njegovih brezčasnih produkcij, ki govori o zvezah, slepih ulicah in skupnem padanju. Recenzentov znanec jo je zajebantsko opisal kot gotski emo chillwave, sam pa bi raje rekel, da gre za nekakšno posodobljeno verzijo eterične prelesti z drugega albuma Head Over Heels škotskih sanjačev Cocteau Twins

Na novem albumu Never the Right Time, ki ne prinaša nobenih presenečenj, a ni zato nič manj instantna klasika, Andy Stott počne tisto, kar zna najbolje — ustvarjati fatalistično, samoizolacijsko, malodušno in vseskozi neizmerno lepo glasbo na vozlišču techna, popa in avantgarde. Zdi se, da je prav zdaj najbolj pravi čas za tak album, ki bo nedvomno v veliko oporo marsikateremu dolgoletnemu in novemu fenu manchestrskega melanholika. Njegovo preizpraševanje minljivosti, lepote, samote, bližine in ljubezni, ki je vsem tako skupno, pa zelo fino utelešajo verzi italijanskega pesniškega velikana Salvatoreja Quasimoda: “Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer.”

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.