ANGEL BAT DAWID & THE BROTHAHOOD: LIVE

ANGEL BAT DAWID & THE BROTHAHOOD: LIVE

Recenzija izdelka
29. 11. 2020 - 19.00

International Anthem, 2020

 

V trenutku, ko konzumiramo glasbo, se morda pogosto znajdemo povsem potopljeni v vsebino in osredotočeni na notranje doživljanje, ki se konstruira v interakciji z materialom. Mogoče opazimo posamezne elemente scenske umetnosti ali vizualno narativo, ki se vzpostavlja skozi osvetljevanje različnih glasbenikov. Redkeje pa se morda vprašamo, zakaj na koncertu pravzaprav smo. Zakaj nam je všeč to, kar mislimo, da nam je všeč, in zakaj nam druge stvari niso. Kako promocijski mehanizmi vplivajo na naš okus ali od koga dobiva sredstva institucija, kjer se koncert odvija. Kdo v slednji koordinira program in kdo se odloči, kateri umetniki bodo izpostavljeni. To predstavlja drugačne vrste zajčjo luknjo, kot je tista, v katero pademo na YouTubu, ko ob neprimernih nočnih urah brskamo za novo muziko. Zato, ko govorimo o umetnici, kot je Angel Bat Dawid, ne moremo ali, bolj pomembno, ne smemo zanemariti kulturnega in političnega konteksta, iz katerega izhaja. 

V današnji oddaji bomo v teh smernicah razmišljali ob albumu LIVE, ki je izšel 31. oktobra letos pri založbi International Anthem. Posnet je bil leto prej, večina posnetkov, ki ga sestavlja, pa izhaja z nastopa na berlinskem festivalu JazzFest, ki ima zaradi svoje kulturne dualnosti pomembno mesto v našem razmisleku. Kot v pripisu k albumu izpostavi Angel sama, so se med festivalom pojavile družbene okoliščine, ki so se ujele v kristalizirane kompozicije. To je zaradi pristopa k ustvarjanju v tem primeru mogoče, saj so Angel in njena zasedba Tha Brothahood glasbeno vpeti v precej surovo in svobodno jazzovsko izraznost. Veliko vlogo v njihovi glasbi pa ima tudi spiritualnost in zavedanje o lastni kulturni dediščini. In ravno to zavedanje je to, kar daje glasbi politično moč. Močna tradicija proste improvizacije v Chicagu in mlajša scena, ki iz nje izhaja, ustvarjata atmosfero skupnosti umetnikov, obenem pa varno okolje za razvijanje in raziskovanje zvoka.

Kot bi rekel Frank Oteri, je zavoljo samega konteksta najbolje pustiti umetnika do besede – Angel pa ima za povedati veliko. Zgodba za albumom se začne se z nesrečo, ki se je zgodila Viktorju Le Givensu, na katero so se producenti berlinskega jazz festivala odzvali hladno, z grožnjo o zmanjšanju plačila nastopajočim. Zgodba se nadaljuje s številnimi mikro-agresijami, ki so jih bili nastopajoči deležni tistih nekaj dni v Berlinu. Kot izpostavi umetnica, ni to nič novega, vendar predstavlja diskriminatorno okolje, za katerega si v 2020 naivno mislimo, da je stvar preteklosti. Pomembno dejstvo je tudi, da se je ta zgodba odvila leta 2019, torej eno leto, preden se je svetu nastavilo ogledalo v obliki smrti Georgea Floyda. In prav nič ironično ni, da se ta zgodba odvija v nemški prestolnici, ki pod fasado progresivnosti in multikulturnosti še vedno poveličuje kulturno identiteto, ki jo je zgradila v preteklosti. Čeprav je ta v občesocialnem kontekstu morda že malo zbledela, pa je v glasbeno akademskem svetu še vedno precej močna. Če o tem dvomite, se lahko vprašate: kolikokrat ste v času svojega življenja slišali svoje patricijske stare starše slišali hvaliti Magično piščal in kolikokrat Anonimnega ljubimca? Dela Josepha Bologna ali Florence Price so iz učbenikov srednjih glasbenih šol izpuščena.

Seveda si lahko mislite svoje in si rečete: to je naša kulturna dediščina, zakaj bi jo morali spreminjati? Spreminjati bi jo morali ravno zaradi njene preteklosti in njenega še vedno precej aktualnega elitizma. Transformirati bi jo morali zato, da imamo vsi enake priložnosti, in zaradi dejstva, da mladi Hans koncert dobi zato, ker se je rodil bel, njegovega črnega vrstnika pa se jemlje z distanco in se ga napoti v cerkev ali v jazz klub, saj je njegova glasba preveč duhovna, čustvena ali primitivna, če želite. Težko je misliti izven svoje kože in problem sega veliko globlje, kot se lahko spustimo v takšni recenziji, zato se lahko ustavimo na teh nekaj smernicah. Mogoče pa kaj od tega vendarle ostane tudi ob poslušanju glasbe. Morda bo ravno poslušanje spodbudilo radovednost za vaše nadaljnje raziskovanje tematike. S tem sami glasbi ne odvzamemo teže, morda pa lažje razumemo, zakaj so tako rekoč prve Angeline besede, ki jih slišimo na albumu: “Ever since I’ve been here y’all treated me like shit”. Album zaokroženo predstavlja dovršeno glasbeno in duhovno potovanje. Opozarja na krivce in krivice, obenem pa poskuša celiti stare rane in opolnomočiti z zgledom odločnega in neuklonljivega izražanja.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.