Angel Olsen: Big Time

Jagjaguwar, 2022

Avtorice današnje Tolpe bumov verjetno ni treba posebej predstavljati. Kdor ne pozna Angel Olsen, naj se pripravi na odkritje leta. Glasbenica je na sceni že deset let, s prvencem Half Way Home iz leta 2012 pa je takoj požela zanimanje javnosti in kritikov. Od takrat ima precej plodovito kariero, letos, deset let po debiju, pa je izdala že šesti studijski album, Big Time.

Big Time bi lahko označili tudi za big deal, saj Olsen po desetletju ustvarjanja na tem albumu odkrije svojo glasbeno in tekstopisno večplastnost. Če upoštevamo dejstvo, da je ob izidu prvega albuma štela 25 let, danes pa jih ima že 35, vemo, da naj bi s psihološkega in sociološkega vidika človek v teh letih odrasel in se spremenil. Po svoje je prav to desetletje ključno za metamorfozo, ki jo je Angel Olsen nedvomno doživela. 

Prvi element preobrazbe je povezan z avtoričino primarno celico, družino. Olsen je kot nekajmesečno dojenčico posvojil precej starejši par, zaradi katerega se je začela navduševati nad 50. in 60. leti prejšnjega stoletja, kar je pustilo velik pečat na njenem glasbenem izrazu in ustvarjanju. Leta 2021 sta starša umrla v razmiku nekaj mesecev, in ker je glasbenica tri tedne po materinem pogrebu že začela snemati nov album, je to močno vplivalo na Big Time, ki je zato neke vrste posvetilo. Za Angel, kot jo poznamo danes, je bila druga velika sprememba javna oznanitev istospolne usmerjenosti s preprostim »I’m gay«, stavkom, izrečenim istega leta, zgolj mesec dni pred smrtjo njenih staršev.

Angel Olsen nikoli ni skrivala svoje romantičnosti, a če se je v besedilih že dotikala ljubezni, jo je po svoje zasmehovala in k njej pristopala z distanco. S tokratnim albumom se prvič odkrije kot ranljiva vse do svojih globočin. To lahko zaslišimo in začutimo v pesmi All The Good Times, ki nas popelje na popotovanje po propadlem odnosu. Tega ne poveličuje niti ne objokuje, temveč ga enostavno pokaže takšnega, kot je, z vsemi dobrimi in slabimi dejstvi. To je nasploh tema celotne plošče.

Poleg življenjskih dogodkov pa se je umetnica tudi v glasbenem smislu spremenila ali, bolje rečeno, dogradila. Lahko celo rečemo, da jo je skupek čustvenega vrtiljaka, od prve ljubezni, njenega priznanja in razhoda do smrti staršev, ustvarjalno pripeljal do trenutka, ko je končno našla svoj pravi izraz, ki ga žanrsko zares ne bi mogli uvrstiti. Nedvomno slišimo vplive glasbenikov, kot sta Townes van Zandt in Leonard Cohen, sploh pri začetnem rifu pesmi Go Home pa ne moremo mimo skoraj pozabljenega Rodrigueza. Po drugi strani pa še tako žalostne in zasanjane pesmi, kot je denimo Ghost On, vsebujejo elemente Elvisa Presleyja ali Dolly Parton. Vsa imena so v tem primeru res samo referenca, ki jih Angel Olsen lepo nadgradi s svojimi aranžmaji in zasanjanim vokalom.

Plata Big Time nosi popoln vrtiljak čustev in nas v dramaturškem loku popelje na pogreb lastne identitete, ki se ponovno rodi in zadiha s polnimi pljuči. V diskografiji Angel Olsen lahko o tem albumu govorimo s samimi pozitivnimi presežki, ker na njem ni skladbe, ki bi nas pustila hladne, aranžmaji so skrbno dodelani do zadnje podrobnosti, Angel pa se pred publiko prvič razgali do obisti. Težko si predstavljamo, kako bi takšno ploščo še nadgradili ali presegli. To je to. Dovolite, da zaključimo z avtoričinimi besedami iz pesmi This Is How It Works:

»I've never been too sad

So sad that I couldn't share

When you can't find the words

Guess it's time to listen«