Anjou: Anjou

Kranky, 2014

Letos mineva 13 let od zadnje izdaje albuma basista Roberta Donneja in kitarista ter pevca Marka Nelsona, ki sta skupaj s klaviaturistom Carterjem Brownom nastopala pod imenom Labradford. Po vsega skupaj 10 letih so se njeni člani soglasno odločili, da skušajo najti svoje glasbene poti v samostojnih, večinoma post-rockovsko obarvanih projektih. Robert Donne se je priključil slow-core skupini Spokane, Mark Nelson pa je nadaljeval z ustvarjanjem pod imenom Pan American. A Labradford ni nikoli uradno razpadel. Prijateljske vezi, ustvarjene tekom let, so se venomer ohranjale in tako sta Mark in Robert v zadnjih letih kovala nov projekt, tokrat pod imenom Anjou. V izbrane vrste se jima je pridružil še bobnar Steven Hess, ki se je lansko leto priključil Markovemu Pan Americanu. Skupaj so kot rezultat štiriletnega dela 15. septembra letos izdali svoj istoimenski prvenec pri založbi Kranky, s katero so sodelovali že kot Labradford.

Anjou se ne sliši preveč podobno kot katerikoli drugi projekti njegovih članov, so si pa podobni v določenih elementih. Predvsem je očitno, da uberejo neko vmesno, novo pot raziskovanja zvoka, pri kateri izhajajo iz znanih vzorcev. Kjer je bil pri Labradfordu recimo prevladujoč zasanjajoč drone, je pri Anjou večkrat v ospredju vseskozi nenasilno šumenje. Komadi so še vedno počasnejše, umirjene narave, katerih glavno gonilo in vezivo albuma je ravno variiran ambientalni noise. S pomočjo modularnih naprav in popularnega Max/MSP programiranja Mark in Robert v živo ustvarjata pomirjujočo poslušalno atmosfero. Temu se tekom albuma pridružujejo občasni, efektov-polni ritmični udarci, kot recimo pri komadu Readings, na katerem se nasičen in razbit zvok činel zlije s prijaznejšim, valovitim ozadjem. 

Nasploh so komadi daljše narave, a ne predolgi, da bi se v njih izgubili. V nekaterih daljših, kot sta na primer Sighting in Backsight, je uporabljen recept komadov, ki je bil uporabljen pri veliko post-rockovskih bandih od 90-ih dalje, vsaj tistih, ki so se osredotočili bolj na ponavljajoč, psihadelični ambient. Brezčasnemu začetnemu šumenju se nekje proti sredini komada priključijo oddaljeni in tekoči bobni, ki proti koncu odzvenijo in tako komad zopet zaključi začetno, morebiti že spremenjeno šumenje. Tovrstnih receptov se je posluževal tudi Mark Nelson v svojem projektu Pan American, sploh pri zadnjem izdanem albumu, Cloud Room, Glass Room, v katerem svoje bobne posodi tudi Steven Hess. V intervjuju, ki ga je dal Mark Nelson za 15 Questions, je dejal, da s Stevenom na vajah ustvarjata upočasnjeno improvizirano in da se sama rada prepustita toku ustvarjenega. 

Na tem mestu pa pridejo na dan tudi vplivi preteklosti Roberta Dunna, ki se slišijo predvsem v proizvedenem noisu. V njegovih preostalih projektih je poleg Spokane moč zaslediti tudi band Cristal, ki še najbolj spominja na glasbo Anjou. Razvidna ločnica med njima pa se kaže predvsem v bobnarskih spremljavah, v katerih slovi Steven Hess. 

Če povzamemo, je album Anjou zanimanja vreden, ker deluje kot eksperimentalni spoj prejšnjih projektov članov. V slabih 50 minutah je album mešanica drona in nepredvidljivih spremljevalnih drobcev. Anjou deluje kot nadaljevalni eksperimentalni Labdradfordov projekt, ki se do sedaj nikoli ni mogel uresničiti. A dolgoletno poznanstvo in glasbeno dopolnjevanje med člani banda je omogočilo tudi njegovo realizacijo. Upajmo pa, da tudi nadaljnjih izdaj.