Apifera: Overstand

Recenzija izdelka
Naslovnica albuma Overstand skupine Apifera
28. 2. 2021 - 19.00

Stones Throw Records, 2021

Ophrys apifera ali čebelja orhideja je vrsta orhideje, ki se razmnožuje tako, da njen cvet s svojim opolzkim videzom in zapeljivim vonjem privabi čebeljega samca, ta pa, zaslepljen od strasti, cvet orhideje z gorečno vnemo izljubi. Tako se orhideja samooprašuje in razmnožuje, trot pa, potem ko spozna, da je prišlo do pomote, odleti.

»To je pa tako kot naša glasba!« si je verjetno rekla skupina sodobnih jazz mojstrov iz Izraela in si nadela ime Apifera – po tej orhideji. 15. januarja letos so pri losangeleški založbi Stones Throw Records izdali svoj prvenec Overstand, ki indie oziroma nu jazz združuje s soulom, funkom in ambientom. Navdih jemljejo iz ravnovesja sveta narave ter psihedeličnosti sanjskih pokrajin, pa tudi iz pestrega nabora glasbe, ki ga navajajo – od kozmičnega jazz umetnika Sun Raja in sudanske ter ganske ljudske glasbe do francoskih impresionistov.

kutmah / rejoicer / glenn astro / lots of old shit
 / 7. 9. 2018

Skupino Apifera sestavlja četverica modelov iz Tel Aviva: klaviaturista Juval Havkin in Nitaj Herškovic, bobnar Amir Bresler in basist Jonatan Albalak. Vsi so sicer že uveljavljena imena telavivske jazzovske scene, tudi širše pa je poznan Juvi Havkin, ki je v preteklosti že ustvarjal jazz s prilivi funka in hiphopovskimi beati kot Rejoicer. Njegov prestop v okolje benda presojamo kot nadgradnjo njegovega ustvarjanja. Večbarvna nasičenost Apiferinih soundscapov, ki jih ponuja kvartetna izvedba, namreč omogoča še globljo potopitev v psihedelične dimenzije, portal v katere nam je Rejoicer odprl s svojo predhodno, slogovno podobno muziko, ki jo lahko ta trenutek slišimo v ozadju.

In skupina se odlikuje prav v oblikovanju trippy fantazijskih svetov. Njihovo vizualno podobo nam sugerirajo naslovnica plate in videospoti singla Lake VU ali Four Green Yellows s podobami kristalnih tvorb v magičnem gozdu. Če se razgledamo po zvočni gladini, je glasba na albumu kot lagodna plovba po laguni v deželi lucidnih sanj, globlje lahko ugledamo lamele skrbno izpopolnjenih neosoulovskih sint melodij in legije elegantnih ritmov, na dnu pa leži algast glen domiselnih bas linij. Mnogotere sekcije posameznih pesmi albuma Overstand nas praviloma vodijo po mirnih vodah, občasno pa se znajdemo v razburkanih vodah free jazz ritmov in brzicah hitrejših tempov, recimo v drugi polovici kompozicije The Pit & the Beggar ali kar večkrat v komadu Iris One.

A kot bi rekel stari-novi direktor ŠOU v Ljubljani in eminenca plovbenih metafor, Andrej Klasinc: »Dajmo še, da bo krmilo trdno.« In dosežek Apifere je prav to, da je krmilo trdno, ko mora biti, oziroma da so komadi še zlasti ob tistih svobodnejših, amorfnih groovih ukročeni po principu »manj je več« in so zato lahko kar najbolj slikoviti. Kljub improvizirani naravi segmentov, ki so jih v studiu odigrali v živo, so ti torej uravnoteženi, tako da nikoli ne razpadejo na lik in ozadje. V primerjavi s starejšimi skladbami klaviaturista Rejoicerja, ki jih je komponiral sam ali z nestalnimi zasedbami – in so zato običajno aranžersko manj polne –, njegovo delovanje v okviru skupine Apifera zanj predstavlja nadgradnjo.

Tel Aviv, mediteranska metropola Izraela, danes velja za eno od pomembnejših središč jazza na svetu poleg New Yorka in Pariza. Mesto je od vojaških spopadov in eksplozij geografsko odmaknjeno, torej v psihedeliji albuma Overstand ne bomo iskali neposrednih sledi aktivističnega pacifizma. Prej kot to nam ponuja, da stopimo v svet, ki je drugačen od našega, resničnega sveta, v svet naravne harmonije in ravnovesja, ki pa sta omenjenemu delu sveta že več kot pol stoletja tuja. Umik v razsežnosti fantazmatskega sveta narave, kjer so stvari kontrolirano svobodne in udomačeno divje, tako služi predvsem odpočitku od koronsko-političnih naporov budnega življenja in regeneraciji.

Mešanica zvrsti, ki jih lahko najdemo v muziki Apifere, ne ponuja okna v prihodnost jazza – zanj vključitev digitalne manipulacije v svoje izrazje ni nič, česar jazz glasbeniki ne bi počeli že vrsto let. Bendu je več do tega, da navduši s prikupnimi in vestno načrtovanimi ambientalnimi teksturami. Te mestoma ugajajo, drugje vznemirjajo; vedno pa imajo moč, da zapolnijo senzorični prostor, ne da bi vsiljivo zahtevale pozornost – domišljiji pa ob tem prepustijo prosto pot. Tudi če nismo čebele.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness