APOLLO BROWN & OC: Trophies

Mello Music Group, 2012

Združitev dveh časovnih obdobij v isto je ponavadi dvorezen meč. Še bolj dvorezen meč je povezati dve različni generaciji ustvarjalcev, da razmišljata zelo podobno, skorajda kot eno. Ko k temu dodamo še podatek, da gre za predstavnika dveh različnih mest, New Yorka in Detroita, ki sicer še vedno predstavljata dve izjemno vitalni sceni, a sta vmes ob globalizaciji hiphopa izgubili svoji pravi mesti znotraj te kulture, bi lahko sklepali, da gre za nekakšen marketinški projekt ... in bi se seveda še kako zmotili.

Svoji refleksiji do hiphopa sta namreč združila eden zanimivejših producentov mlajše generacije, detroitski producent Apollo Brown, ki je v zadnjih letih dodobra izstopal na polju „throwback“ hiphopa, baziranega na zvoku zlate dobe te zvrsti, in stari newyorški prekaljeni maček, član čislane ekipe D.I.T.C., veteran O.C. Za slednjim je že pet plošč, med katerimi lahko prvi dve - „Word... Life“ ter „Jewelz“ - brez kakršnega koli dvoma uvrstimo med raperske klasike, nato pa je sledil dokaj vidni ustvarjalni padec. Tudi producent Apollo Brown se je zadnji dve leti kar malce skril, a očitno sta imela fanta dober razlog za njuno zatišje.

V štirih mesecih sta z dobršno mero poprejšnjih priprav zaplodila skupni album „Trophies“, ki posega v estetiko hiphopa s konca osemdesetih in začetka devetdesetih, saj se na albumu predstavljata le en emsi in en producent, v maniri dvojcev Gang Starr, Pete Rock & Cl Smooth in drugih. Še več, na albumu ni niti enega vokalnega gosta, kar je za današnje čase skorajda neverjeten podatek.

Album zveni kot plošče zlate raperske dobe, torej devetdesetih let prejšnjega stoletja, le da je zvočno in produkcijsko premaknjen v trenutne časovne okvire. Estetika devetdesetih je vidna v praktično vseh vokalnih in produkcijskih segmentih albuma, saj le-ta temelji na jazz in soul vzorcih, močnih bobnih in igrivih, a udarnih basovskih linijah ter izvira iz bobnarskih loopov 90-ih. Konstrukcija beatov je zelo natančna. Črpa iz močnega kroga t.i. „boom bapa“ in zaprašenega zvoka, ki pa je vendarle veliko bolj sodoben in prečiščen, kot smo bili tega vajeni v devetdesetih, predvsem pa je na nekaterih delih veliko bolj harmoničen in melodičen. V kolikor bi mu dodali še malce „baby scratchov“, bi lahko stvar zvenela zelo podobno kot zgodnja dela Dj Premierja. Natančno vklesani vzorci, občasno plastenje in široko izbran inštrumentarij, ki veje od večinskih klavirjev, sintov in violin k občasnim odhodom v svet akustičnih kitar, raztresenih tolkal ter kančku trobilnih in pihalnih vzorcev, prinaša vse od laganic do hitrejših stvari, ob celotnem albumu pa smo prisiljeni premikati glavo v hiphop ritmu.

O.C. sledi Apollovemu delu in neustrašno udriha po mikrofonu kot mladec na začetku kariere in ne kot prekaljen 20-letni veteran. Naslov albuma „Trophies“ postavlja rdečo nit, saj že v uvodnem intru fanta povesta, da ne gre za zbiranje nagrad, trofej, za uveljavljanje in uspeh z nekimi priznanji, za pogled z  materialnega polja, marveč za to, da delo prezentirata na način, kot si to sama želita - iz duše in srca.

Izbira tematik je precej klasična in temelji na dokaj introspektivnem vpogledu v O.C.-jeva vsakodnevna opravila in razmišljanja. Dan v življenju povprečnega Newyorčana tako prenaša skozi čustvene izlive, ki so slikoviti in poslušalcu dopuščajo močno vizualizacijo, znotraj katere kanalizira resnično perspektivo življenja tega trenutka, z močnimi socialnimi komentarji, ki jih predaja na zelo samozavesten način. Seveda se ne izogiba policijskim temam, nekatera besedila so ostra, a hkrati ponujajo žmohtno mero raperskega hvalisanja in nas preko vsakodnevnih bojev vodijo od apokalips do klicanja proti „mainstreamizaciji“ hiphopa, poharskih tem, homaža raperjem ter potuje h klasičnemu, zabavnemu govoričenju o gospodičnah na različne načine.

Odraslost O.C.-ja se čuti predvsem v kompozicijah, kjer se spominja „pravovernega“ hiphopa ter se nostalgično zazira v lastno kariero. Vsa besedila obdeluje z neverjetno dobro dikcijo, z lakoto po mikrofonu, s kompleksnimi besednimi igrami, dobro dodelanim pripovedovanjem zgodb ter razmišljujočo slikovitostjo. Flow je lepo balansiran, tekoč, besedila pa konsistentna in prezentirana z dinamičnim, hrustljavim načinom podajanja.

Album „Trophies“ je pestro, samozavestno in povsem kohezivno popotovanje po klasičnih tematikah sveta hiphopa, ki preko malce filmske zvočne podobe pronicljivo predstavlja svojo zgodbo, v estetski maniri tipičnega dj-mc albuma. Kemija med producentom in klepetačem je močna in spominja na čase prvobitnega hiphopa, hkrati pa ne prinaša nobenega res ekstremno izstopajočega hitovskega komada, a tudi nobenega povprečnega. Problem je le v tem, da smo precej sorodnih, v detajlih bolj dodelanih plošč slišali v nekem drugem obdobju in da album v sebi ne nosi kakega močnega aduta, ki bi nas prikoval ob stalno ali ponavljajoče poslušanje albuma. Vsekakor pa gre za izdelek, ki bo navdušil klasične hiphop glave, ostalemu poslušalstvu pa bo precej manj zanimiv.