Arca: Arca

XL Recordings, 2017

Pred nami je močna nova plošča v zadnjem obdobju v Londonu nastanjenega venezuelskega producenta Alejandra Ghersija - Arce, tistega Arce, čigar zadnja dolgometražna izdaja je pred dobrim letom dni celo prevzela naziv naj tuje Tolpe bumov Radia Študent. Plošča je vsekakor močna že zavoljo dozdevnega stilskega ovinka, za katerega se je Alejandro odločil tokrat, močna tudi zaradi statusa, ki ga uživa na mednarodnem parketu aktualno trendovskih alter glasbenih tokov, in močna morda celo na podlagi same vsebine plošče.

V lanski Tolpi bumov, ko smo na tem mestu obravnavali Arcov mikstejp Entrañas, se nam je zapisalo, da je šlo za »izdelek, ki končno nakazuje tudi tisto, kar je bilo mogoče anticipirati že dlje časa – njegov dejanski prelom s poljem standardizirane elektronike kot take in nov, še bolj idiosinkratičen izraz, ki bo našel tudi novo, sebi lastno formo, s katero se bo njegov že sedaj izjemen vpliv še razširil tudi mimo zgolj zvočnosti, harmonije in elektronske produkcije v polja osnovnega strukturiranja pesmi in utemeljujočega avtorskega vokalnega izraza«. Nova plošča vsaj do določene mere pritrjuje utemeljenosti te pretekle trditve, ki bi jo lahko vlekli tudi še dlje v razsežno preteklo obravnavo Arce na valovih RŠ. Arca se namreč tu v že kar radikalni, očitno zavestni nameri izjemno intenzivno nasloni na vokalni izraz. To »radikalno in očitno zavestno« povzemamo tudi po samem avtorju, ki je prvo napoved plošče na družabnih omrežjih pospremil z izjavo v stilu »tukaj imate, kar ste hoteli, krvavo in brez ovinkarjenja« oziroma nekaj podobnega ... Alejandro je objavo namreč naknadno hitro izbrisal.

»Krvavo in brez ovinkarjenja« je torej tisti aspekt, prek katerega Arca zavrača standardizirane forme, ki so paradoksno ravno tiste, ki mu jih bolj bežno seznanjeni najbolj očitajo. Arcov novi glas tudi ni njegov povratek k najstniškim koreninam projekta Nuuro, v katerem ga je bilo mogoče slišati z glasom v precej navadnih alter pop, kakršnihkoli že aranžmajih. Arcov novi glas je radikalna različica njegovega – nasprotno – odraslega upora kanoniziranim formam popularnih in ožje tudi elektronskih žanrskih muzik. Arca je pač in – nezanemarljivo – prvohodec in zastavonoša sodobne postinternetne, postklubske, nadžanrske muzike. To ga hkrati naredi za tisto klovnovsko figuro, ki je kot nereflektiran trend nevredna resne obravnave, in po drugi strani ga naredi za tistega, ki je korak pred celotnim ostalim poljem, po eni strani inovatorja in po drugi strani tisto nerazumljeno entiteto, ki se po logični inerciji upira prepoznanim vrednostim.

Plošča Arca je znotraj takšnega konteksta – tista klovnovska plošča. Alejandro nam tu svoj lik Arce daje na dlani. Lik Arce pa je trpinčen lik z vsemi realističnimi pritiklinami zbito zatrte, prenarejane identitete (Castration), gejevske intime in krvavenja takšne tudi nelagodne telesnosti (Piel). V tem je plošča dejansko preprosto stopnjevanje narativa predhodnih izdaj Xen in Mutant. In zopet je plošča izrazito težavno poslušanje, na meji grdosti in na meji enoličnosti, dolgočasja. Arca se med drugim upira tudi žanru in sceni, pojmu in praksi sound designa in bajeslovnosti inovacije. Ne ponuja nam novosti. Arca ve, da posemplan bič sam po sebi ni nič posebnega, whip! Arca je razseljeni (Urchin; Fugaces) homoseksualni songwriter, to je to ... mislimo to!