Arca: KiCk i

XL Recordings, 2020

Zgodbo vstopanja plošče KiCk i v založniški milje smo spremljali že lep čas pred izidom, ob ustrezno tempirani večmesečni promociji, ki je tokrat temeljila na dovršitvi Arcinega procesa iskanja identitete, na popolni afirmaciji najdene, posebne, drugačne, nove identitete. Alejandra Ghersi se je prav po bikoborsko odločila jahati val trans identifikacije in medicinske tranzicije v namen promocije lastnega javnega lika. Kljub dejstvu, da je megleno vzpostavljena individualna borba z vprašanji identitete Arcino glasbo zaznamovala že od najzgodnejših začetkov, pa je novi, v vseh aspektih izrazit promocijski material - vizualna podoba, video in fotografski material vseh vrst, dejavnost predvsem na Instagramu in na drugih skupnostno-podporno orientiranih spletnih mrežah ter material v obliki promocijskih intervjujev - lahko povzročil tudi nekaj nepravšnjega nelagodja. 

Arcin vstop v diskurz trans identitete preprosto deluje naiven na izrazito neprimernem mestu. Njeno javno razgaljanje procesa tranzicije deluje kot neke vrste Instagram resničnostni šov v odsotnosti pravega, smiselnega etičnega, medicinskega in znanstvenega kritičnega konteksta, in njegova vsakdanje usmerjena redukcija sistemske slike vprašanja binarne spolne identitete je potencialno polna lukenj relevantnih družbeno-političnih vprašanj. Ja, vse to deluje zelo - danes, zelo sočasno, če se nekoliko pohecamo še s specifično sočasno (contemporary) rabo jezika. Kaj pa, če denimo zahteva po normalizaciji specifične trans identifikacije - v tem primeru nebinarne identifikacije po tranziciji - v svojem procesu ravno afirmira osnovno sistemsko komponento, ki terja nujno, birokratsko identifikacijo? Kaj če? Kaj če njen specifični Bitch / I worked hard iz skladbe Nonbinary v latentni ideološki podstati predvsem afirmira svobodnjaško, libertarno orientirano linijo politične misli, zavračanje - četudi predvsem naivno - vsake avtoritete in regulacije v javnem, civilnem diskurzu, ki je ravno na način takšnih vsebinskih mehanizmov že davno nevtraliziral ideološko nabitost etičnih in političnih vprašanj na sredini civilne družbe? Tisto, kar torej prvenstveno razočara, je dejstvo, da je v letu 2020 kritičen diskurz že davno odpihnilo daleč na še komajda prisotne, le pogojno še avto-mapirane margine, Arca pa si zdaj s svojo novo afirmacijo videza kritičnega diskurza tlakuje pot za zmagoslavni pohod v sredino, med 0,2 procenta. Paradoks pač oziroma predvsem karierna pot, birokratska nujnost.

Takšen meta ovinek pripovedi je bil tu pač nujen, plošča ga v širšem kontekstu brezpogojno terja. O tem, kako je delo z vokali na plošči KiCk i doseglo novo raven izjemnosti, boste tokrat kakopak lahko prebrali na številnih drugih mestih. No, o Arcini ključni, pomembni in prelomni vlogi na Radiu Študent sicer govorimo že slabo desetletje in tudi nova plošča ne odstopa od visokih standardov albumskega presežka. Predvsem je nova oziroma za zdaj še predvsem nekoliko drugačna raven glasbe na KiCk i spet zagotovljena z vlogo glasu in glasovne interpretacije, izhodiščno na podlagi dela z vokalnimi gostjami, ki jih tokrat na Arcini plošči slišimo prvič in imena katerih so vsekakor markantna. Björk, Shygirl, ROSALĺA, Sophie. KiCk i dejansko deluje kot struktura, zložena na okostje, ki ga predstavljajo vokalni in produkcijski učni kompromisi uvedeni ob integraciji gostujočih glasov. Nekoliko nenavadno torej ravno skladbe z gosti, v katerih bi morda pričakovali največ pesemskega žmohta, delujejo najbolj elementarno, kot poskusi, kot eksperimenti, kot podstat tehtnejše glasbene gradnje, ki je po bolj poglobljenem poslušanju tu res ni malo. S samostojnimi skladbami oziroma s tem, kako te predstavljajo vse vezno in žmohtno tkivo plošče, s katerim Arca predvsem gradi pripovedi in ne toliko singularnih beatov, plošča pove največ in zavoljo njih dejansko deluje dobro in vse boljše.

KiCk i je sicer morda ekskurz v območje, ki se ga dolgoletni privrženec ni toliko veselil, čeprav ga je lahko anticipiral, novi album je namreč oblikovan predvsem v smeri scenskega trenda, ki ga je Arca kot ustvarjalna entiteta do danes predvsem pionirsko podlagala, zdaj pa se vzpostavljenemu prilagaja in manj izrazito išče. A povsem verjetno - to bo pač pokazal čas - se je Arca tudi ponovno prikazala s ploščo, ki po domiselnosti in inventivni elektrofoni izvedbi, predvsem pa po pripovedni in čustveni kvaliteti ter konsistenci, osmišljenosti izvedbe preseže vse podobne poskuse na glasbenem tržišču oziroma je vsekakor med vrhunci primerljive produkcije, če ne na samem vrhu.