Armand Hammer & The Alchemist: Haram

Recenzija izdelka
1. 4. 2021 - 19.00

Backwoodz Studioz, 2021

 

Z večerno Tolpo bumov se pripravljamo na odkrivanje novega albuma dvojca Armand Hammer, projekt newyorških podtalnih pljuvačev billyja woodsa in Elucida, ter producenta The Alchemista. Reperski dvojec smo v neposredni preteklosti oddaje Tolpa bumov že obravnavali. Lanskoletni projekt Elucida z detroitskim producentom The Lassom je žel pohvale z unikatnim pristopom obeh glasbenikov. Na drugi strani je konec prejšnjega leta woods skupaj z eksperimentalno glasbenico in reperko Moor Mother skoval Brass, enega najboljših rap albumov prejšnjega leta. Na njem je woods sodeloval tudi s producentom in nominirancem za grammyja The Alchemistom, ki je prevzel inštrumentalni del nocojšnje plate. Z duom Armand Hammer, ki je nedvomno največji projekt woodsove založbe Backwoodz Studioz, se Elucid in billy, vihteča ostre jezike, vračata v svoj že dodobra vpeljani tandem reperske poetike in referenčnega stresanja rokavov. The Alchemist jima pride naproti z boomboxom na rami. Na cesto se iz kanalizacijskih jarkov, kjer spletkarijo podgane, kadi para. Tri silhuete prežijo v megli. To je Haram.

Peti album dua je v principu enak kot njun prejšnji. woodsov humor je še zmeraj črn, družbena kritika natančna in ostra, opazke groteskne. Elucid, zaprisežen svojim iznajdljivim flowom in poetičnim kodam, izpostavlja globine lastnega mišljenja in duhovnega motrenja sveta. The Alchemist zalaga matrice iz nasičenih semplov, v katerih je slišati vpliv tistega sladkega oldschoola. Zaradi tega inštrumentalna podoba Harama spominja bolj na lanski album dvojca, naslovljen Shrines, ki ima bolj klasičen hiphoperski pristop. A nastop obeh reperjev močneje spominja na medsebojno igro, ki sta jo gradila na zvočno eksperimentalnejših platah Rome in Paraffin. Tako sta tudi kot reperja in nosilca albuma postavljena v čisto ospredje. Nadgrajevanje medsebojnega ustvarjanja v albumu Haram generira noro dinamiko, ki jo The Alchemist s svojimi razvratnimi beati najprej požegna in nato še podkrepi. Producent se ogiba monotonemu 4/4 ritmu. Elucid in woods pa se nikoli ne oglasita na ritmu, zmeraj sta off-beat, kot to od njiju lahko pričakujemo, ko vijugata med sinkopiranimi ritmi The Alchemista.

Skozi album se dotikata svojih zdajšnjih izkustev, oziroma kot pravi Elucid, “I’m in the now”. Svoje verze krojita do izraznega vrhunca, zato se pri vsakem splača ustaviti in po njem malo pobrskati. Ob branju njunih tekstov se lahko v njih potopimo ob referencah na afriško in afroameriško umetnost, s pasažami, vzetimi iz religioznih tekstov, ali pa z enovrstičnicami, ki pač povedo vse, kar je treba. Poslušalec ima občutek, da ga bosta ta dva vokala vsak čas povabila nazaj v šolo in ga naučila nekaj novega. Po drugi strani se dotikata svojih osebnih težav, ki jih ubesedita ekspresionistično ter izpričata z odlično zvenečimi glasovi in udarnim govorom.

Dejstvo, da sta zadnjih nekaj let ravno to mešanico svojih vokalov krojila do te izjemne sinergije, se v kombinaciji z gosti lahko za slednje izkaže za neprizanesljivo. Čeprav je seznam gostujočih imen, ki se zvrstijo na albumu, zelo impresiven, se ta pač težko kosa in pravilno umesti v zdrdranost woodsa in Elucida. Tak primer je Curly Castro z novim mulcem na ul’ci Amanijem, saj se njuna vokala nekoliko izgubita v preciznosti glavnega dvojca. Backwoodzova varovanka Fielded komadu Aubergine spretneje ponudi svež oddih med zateženimi pljuvanji. Prav tako se oglasi Kayan.a, ki ustreže swagu na komadu Black Sunlight. Zablestita pa še dolgotrajni gost Quelle Chris, ki prevzame večinski del komada Chicharonnes, in Earl Sweatshirt s svojim prepoznavnim spranim flowom.

Z albumom Haram sta Armand Hammer povedala ogromno dejstev, mnenj in osebnih stvari, nekaj groznih, nekaj malo manj. Na albumu pa zares ne prevladuje en občutek ali eno čustvo. Ob poslušanju se nam zdi, da je bilo zajeto vse, kar sta doživela in o čemer sta razmišljala v zadnjih mesecih. Čeprav bi bilo od njiju upravičeno pričakovati zelo mrk pogled na svet, ne zahajata le na slabo stran; woods namreč vmes izreče: “Some nights the sun shine, just gotta catch it”. Tako z besedili kot z glasbo dosežeta zavidljivo idejno širino. Čar pa ni le v besedilih, temveč tudi v prezenci vseh nastopajočih, ki izražajo neko globljo človeško resnico, neko raven samoudejstvovanja. S tem se Armand Hammer in celotna Backwoodz Studioz familija ponosno postavljajo na sceno.

 

Armand Hammer & The Alchemist - Sir Benni Miles
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness