B/B/S: Coltre/Manto

Midira, 2014

V tokratni sobotni oddaji Tolpa bumov predstavljamo novo ploščo z naslovom Coltre / Manto projekta B/B/S ali, bolje, super tria v sferi sodobne evropske eksperimentalne glasbe. Če pobližje pogledamo v zakulisje nastanka druge studijske stvaritve tria B/B/S, brž ugotovimo, da gre pravzaprav za posnetek živega nastopa. V okviru promocijske evropske turneje lani izdanega prvenca skupine Brick Mash je bil eden izmed postankov tudi „cerkveni“ koncert znotraj Christuskirche v nemškem mestu Bochum, ki slovi po svojem obposvetnem kulturnem sporedu, kamor spada tudi koncert skupine B/B/S. Zatorej bi lahko pričujoči izdelek brez dvoma označili kot koncertno izdajo, saj z redkimi in skoraj ne zaznavnimi postprodukcijskimi prijemi posnetek še vedno ohrani tisto spontano naravo živega nastopa ali, bolje, izžareva kolektivno improvizacijo trojice, ki je ogrodje ali ena izmed treh ključnih značilnosti pričujočega izdelka.

In kdo se pravzaprav skriva za kratico B/B/S? Kot je temu navada, gre za kratico treh priimkov, v tem primeru treh izvrstnih glasbenikov, ki delujejo v različnih glasbenih sferah široko raztegujoče se kače sodobne eksperimentalne godbe. Trio tako sestavljajo Kanadčan Aidan Baker, multiinštrumentalist, predvsem pa izvrsten kitarist in basist - ti dve funkciji opravlja tudi pri projektu, o katerem govorimo danes. Drugi B pripada italijanskemu prav tako vseglasbeniku, a vendar predvsem bobnarju in tolkalcu, ki sliši na ime Andrea Belfi. Pod črko S pa se skriva norveški eksperimentalni kitarist Erik Skodvin, med drugim prva glava založbe Miasmah, pri kateri je bil izdan prej omenjeni prvenec projekta B/B/S. Zaradi časovne omejenosti prispevka bomo omenili le, da gre za tri prekaljena glasbena imena z dolgo kilometrino v najrazličnejših glasbenih sferah. Predvsem Belfija in Bekarja pa je bilo mogoče že večkrat videti in slišati na odrih domače grude.

Če se sedaj izključno posvetimo plošči, ki jo sestavljata kompoziciji Coltre in Manto, nam vnovič v ušesa prikliče dejstvo, da gre za žive posnetke dveh v istem večeru ločenih glasbenih seans tria. In prav to razkriva drugo središčno os plošče Coltre / Manto, ki se pravzaprav prekriva s prej omenjeno, improvizacijo. Že v uvodnih tonih skladbe Coltre, ki se začne z Bakerjevo vibrato kitaro, ki barvno zveni prej kot godalo, se ji postopoma približujejo razbiti, a vendar ritmično vase zaprti zamahi Belfija na bobnih in kasneje še atmosferska potlačenost Skodvinove kitare. Vsa ta zvočna gmota nas po nekaj minutah popelje v naslednjo zvočno fazo. In kako se ta razlikuje od prejšnje? Morda se z začetka najbolj markantno razlikuje v ritmičnem vzorcu Belfija, saj ostala dva zelo počasi ali, bolje, postopoma, brez pretirane sile, spreminjata svoje fraze. In tu se zataknemo v drugo „sredinsko“ os plošče, ki je po našem mnenju skupna glasbena ljubezen trojice B/B/S. To pa je značilna krautrockerska počasnost, ta minimalistična poanta tematskih in vsesplošnih sprememb znotraj kompozicij, ki spremlja celotno ploščo.

Znotraj albuma  Coltre / Manto čas torej teče počasi, a vsekakor pestro in različno. Če bi kompozicijo razdelili po temah, bi vsekakor prišli do kopice zanimivih zvočnih idej, kar priča, da je plošča idejno bogata in da ne gre za dolgočasno avtorefleksivno raziskovanje zvočnosti v medsebojni konfrontaciji. B/B/S torej ne iščejo neke ontološke resnične harmonije v skoraj tišini ali nasprotno v hrupu. Trojica raje sooča svoje pretekle glasbene in zunajglasbene izkušnje med seboj, brez kakšne prevladujoče vloge. Nasprotno kompozicije, čeprav so improvizirane, delujejo na trenutke zelo perfektno prav v izmenični komunikaciji med vpletenimi. V tem kontekstu je zanimiv konec skladbe Coltre, kjer poleg neizprosnega fraziranja na bobnih ostala dva „melodika“, prav tako z različnimi hrupnimi, a nadvse všečnimi zvočnimi ploskvami, prispevata k celotni zvočni sliki.

V tem pogledu Coltre / Manto nadaljuje začrtano pot prej omenjenega prvenca Brick Mask, saj znotraj pričujoče plošče ni mogoče najti bistvenih odklonov. Če bi že morali izpostaviti kakšno spremembo, bi lahko dejali, da je plošča Coltre / Manto morda bolj drzna in spektralno nekoliko svetlejša. Tej trditvi pa deloma nasprotuje druga polovica plošče s skladbo Manto, v kateri ima Skodvin s svojimi metalsko-dronovskimi vložki morda več vloge, kar končno vpliva na celotno zvočno atmosfero, ki postane za odtenek temnejša. In tu preidemo do tretjega koleščka, ki poganja celotno zvočno kolo albuma Coltre / Manto. Vsekakor bi redki nasprotovali dejstvu, da nosi zvok skupine B/B/S temnejšo barvo, kar mnogi pojmujejo s splošno poslovenjenim izrazom doom. Če se oddaljimo od zasanjanih miselnih odisejad, ki producirajo take ali drugačne oznake, lahko še vedno v zvoku tria zasledimo turobno  nizkofrekvenčno atmosfero, ki se tematsko postopoma razvija, a kljub vsemu vedno tik pred vzletom zamre. Če temu dodamo prevoda omenjenih skladb; „Contre“ v italijanskem jeziku pomeni tkanina, ki prekriva krsto pri pogrebu, medtem ko „Manto“, isto v jeziku naših zahodnih sosedov, nosi v sebi tudi ekspresionistični pojem fikcije oziroma varljivega videza; postane sklep, da ne gre za veselo ali optimistično glasbeno vzdušje, zelo na mestu.

Za konec bi lahko dejali, da je trojica storila korak naprej v lastnem zvočnem eksperimentu. Plošča tako popolnoma odseva njihov po eni strani širok diapazon vplivov in referenc vsakega posameznika, po drugi pa kliče v spomin globlje glasbene ljubezni, kot prej omenjeni krautrock oziroma improvizirana godba v obče. Če denimo beremo v promocijskih tekstih, da gre pri plošči Coltre / Manto za „dramatično zvočno progresijo“ ali za „masivne zvočne kolaže“, bi se lahko s tem poenostavljenim povzetkom samo strinjali. Morda gre dodati ponavljajočo se naravo, to statično dinamičnost ali progresijo, ki sicer nikoli ne pelje nikamor. Ali povedano drugače; zvočno kolesje nikoli zares ne poleti, kot smo sicer vajeni pri tradiciji krautorocka. Plošča  Coltre / Manto tria B/B/S bo zatorej navdušila vse ljubitelje improvizirane, bolj ambientalno orisane glasbe, ki iščejo tudi ritmično in harmonično usklajenost, ne pa zgolj neizprosne medsebojne kakofonije primitivne glasbene podzavestne komunikacije.