BADBADNOTGOOD: III

Innovative Leisure, 2014

V tej sivo obarvani nedeljski Tolpi bumov, nekajmesečnemu zamiku od izdaje navkljub, pozornost nazadnje posvečamo mlademu kanadskemu džez triu BADBADNOTGOOD. Fantje so letošnjega maja založili svoj tretji, a obenem prvi povsem avtorski dolgometražec, preprosto naslovljen III. 

Ekipo BADBADNOTGOOD sestavljajo Matthew Tavares na glasbilih s tipkami, Chester Hansen na basu in kontrabasu ter Alexander Sowinski na bobnih in semplerju. Projekt so mladci zaplodili leta 2010, in sicer na torontskem kolidžu Humber, kjer jih je kot študente džeza združila strast do hip hopa. Prav zaradi sinkretizma omenjenih žanrov je »jam« trio presenetljivo hitro in relativno nepričakovano dosegel širšo prepoznavnost. Osrednji protagonist njihovega preboja je bil nedvomno Tyler, the Creator, soustanovitelj in voditelj alternativnega hip hop kolektiva Odd Future, čigar pesmi so v enem svojih youtube videov, ki je dosegel tudi Tylerja, samosvoje preinterpretirali prav BADBADNOTGOOD. Leta 2011 je luč sveta ugledal prvi, 2012. pa še drugi album, a sta prvi izdaji pretežno zaznamovale adaptacije štiklcev kolektiva Odd Future ter raznih hip hop legend, denimo A Tribe Called Quest, pa tudi imen, kot so recimo My Bloody Valentine in James Blake. Tako je po začetnih, lahko bi rekli »vajah v slogu«, nastopil čas za čisto originalno izdajo, na kateri so mladeniči delali dve leti.    

Z albumom III so BADBADNOTGOOD nazadnje prestopili prag zrelosti in se posvetili brušenju lastnega glasbenega izraza, ki ga je že od samih začetkov tvoril nekakšen konglomerat instrumentalnega hip hopa in sodobne elektronike, vse znotraj eklektičnega džezovskega diskurza, utemeljenega predvsem v zvočni estetiki bopa oziroma post-bopa. Nepreštevne reference, denimo odmevne kolaboracije z imeni, kot je Frank Ocean, gostovanje pri angleškem radijskem voditelju Gillesu Petersonu, sodelovanje pri filmski glasbi za celovečerec The Man With the Iron Fists in mesto na Bonobovi kompilaciji Late Night Tales so bile za tretji album zavidljivo dobra popotnica. Če k temu prištejemo njihovo svojstveno fuzijo prej omenjenih glasbenih estetik, lahko ugotovimo, da je bil uspeh skoraj neizogiben.      

Trojka poslušalca zapelje v noirovsko enigmatični ekvivalent filmskega sveta v petdesetih letih prejšnjega stoletja, le da je število zvočnih »flash-forwardov« preobsežno, da albuma ne bi uvrstili v leto 2014. Njegova težko opisljiva atmosfera, ki spominja na z dimom prepojeno melanholijo zapitih noči v katerem izmed podtalnih newyorških klubov, se subtilno vije skozi večino desetih kompozicij. Kljub temu pa zavoljo žanrske pestrosti in njihove pustolovsko orientirane metode komponiranja album nikdar ne zaide v ciklično premlevanje ene in iste teme, temveč nas z vsako pesmijo vnovič in ponovno preseneti. Medtem ko lahko nekatere skladbe, na primer »gruvi« uverturo Triangle, brez posebnega filozofiranja uvrstimo med posvetila bohotni džez dediščini – pri pesmi Differently, Still nedvomno celo samemu Billu Evansu, pa so druge v svoji medžanrski igrivosti neprimerljivo sveže. Eksplozivni »banger« Can't Leave the Night, retro synth-popovski štiklc Since You Asked Kindly ter v prihodnost stremeče meandriranje med džezom in post-dubstepom, naslovljeno CS60, lahko analiziramo v duhu ideje o fuziji analogne džezovske ter sodobne elektronske produkcije. Pri omenjenih skladbah je namreč že takoj moč zaznati povsem plesno orientirane fragmente, ki nam v spomin asociativno prikličejo razne aktualne IDM struje.
     
Nadalje se čar razodeva skozi spogledovanje s filmsko glasbo sedemdesetih let, na kar nas pri skladbah Confessions in Kaleidoscope spomni soliranje saksofonista, sicer rednega sodelavca, Lelanda Whittyja. Vsekakor je vredno omeniti tudi kompozicijo Eyes Closed, katere subtilna uvodna kitarska melodija poslušalca popelje na naraščajoče, proti klimaksu orientirano post-rockovsko potovanje, ki v spomin prikliče bende a la Mogwai. Četudi predstavlja zasedba klaviature-bobni-bas nezamenljivi steber vsega ustvarjanja, pa je na albumu III pestrost moč zaznati skozi dodane odtenke kitarskih linij, orgel, godal in pihalnih sekcij, zato je to njihov instrumentalno daleč najbolj razkošen izdelek. 

Fantom, ki se z enim očesom ozirajo v preteklost, medtem ko z drugim zrejo v prihodnost, je s svojo tretjo plato uspelo utelesiti svojstven analogni zvok. Zato pa se poslušalec zavoljo odlične produkcije nemalokrat spozabi, da pravzaprav posluša stvaritev treh mladih virtuozov in ne katerega izmed izstopajočih aktualnih producentov. Lahko le upamo, da gre samo za prvo v seriji njihovih bodočih izdaj, s katerimi si obetamo še bolj radikalno drobljenje mejnikov med analognim in digitalnim ter med svetom džeza, hip hopa in sodobne elektronike. »Which is certainly good … very good … not bad at all.«