BALLAD OF THE UGLY TREE: Ballad of the Ugly Tree

Samozaložba, 2015

V nocojšnji oddaji bomo poslušali izdajo novomeškega dvojca Ballad of the Ugly Tree. Pod tem imenom sta se združila vokalist Nejc Smodiš, sicer ilustrator, in Marko Mitrič, kitarist lanskoletnih maratoncev »HillbillyWithAChainsaw«. Da sta se dečka, ki sta očitno stara znanca, saj njuni imeni v skupnem bendu zasledimo že pred nekaj leti, odločila za skok v tako intimno akustično vzdušje, je bil zanju zagotovo izziv. Dejstvo, da izhajata iz rokerskih in trših zvočnih struktur, kot tudi to, da je forma skladb zelo razgaljena, nakazuje, da sta imela kaj izpljuniti in sta kot glasbenika oziroma avtorja pridobila že dovolj samozavesti. Dvanajst, večinoma le na akustično kitaro in vokal zminimiziranih skladb nakazuje prav to. 

Suvereno odigrane in odpete skladbe nosijo v sebi veliko grungerske estetike s temno umazano akordičnostjo, hkrati pa zelo veliko melodike. Ta je čista in tudi kanček romantična. Barva in izraz vokala spominjata na »Vedderjevega« in njegovo krčevito izpovednost, medtem ko kitara zavzema odprtostrunska ubiranja, poltonske zdrse, vse do klasičnih baladno rokerskih okretnih ritmiziranj. 

Močan poudarek tovrstno grajenih plošč je seveda na besedilih, katerih avtorja sta oba že omenjena fanta, saj so sicer skladbe kompozicijsko grajene precej konvencionalno. Album je res ena velika balada, sicer ne toliko v smislu ljubezenskih balad, ampak v smislu izpovedi, prevpraševanj, dvomov, odločitev v in o življenju. Nejc se melanholično izpoveduje o dnevnih sanjarijah, odpuščanju, odgovornostih in pogumu do spreminjanja, o izpuščenih in prihajajočih priložnostih. Glasba tako vrta in razgrinja vsakdanje situacije in zgodbe, se poskuša izviti iz njih, a je hkrati ujeta ravno vanje.

Čeprav se album malce nenavadno začne z zadnjim poglavjem in zmanjkovanjem besed - prva skladba je tudi ena izmed najbolj temačnih in izstopajočih na albumu -, pa se venec balad vseeno smiselno zaključi s skladbo »Wait«. V njej nam pesimistično postreže z zagotovo vsem znano mislijo: »All we do is wait, just wait«. 

Vsebina besedil je poetična, a po drugi strani se nekateri verzi morda ravno zaradi uporabe angleščine, z željo da bi bila glasba hkrati dostopna tudi širšemu občinstvu, obrnejo v že slišane fraze. Prav tako je morda ravno v tem delu še zelo veliko prostora za širjenje in okušanje, dobro bi bilo namreč slišati tudi kakšno liriko v slovenščini. Prav tako je še veliko prostora za obdelavo v zvokovnem in aranžerskem smislu. Kitarsko-vokalna kombinacija je tu in tam podkrepljena s kajonom, godalnimi linijami in klavirjem, ki so sicer vpeljani zelo nežno. Vendar pa je v  skladateljskem smislu še veliko prostora za odkrivanje novih form, vzorcev oziroma interakcije. Torej, da se vpeljane strukture ne ponavljajo, ampak dopolnjujejo in razvijajo. 

Sicer karakterno močan vokal se občasno ujame v past že slišanih poslušljivih napevov, ki jim kitara le prikima. Na primer v »Stuck« se ponavljajoči verz »I am gonna change my life« ne sliši kot mladostniška trmarija niti kot starostno razočaranje, ampak razosebljeno obžalovanje. A dvojec se zna temu tudi ogniti. Iskrenost, ki se sliši v njunem ustvarjanju,  zagotovo omehča tudi manko kompleksnejše in bolj riskantne zvočne podobe. Sliši se, kot da je glasba le eno izmed sredstev njune izpovedi, in zato tudi služi temu, kar sta želela povedati z besedami. 

Z več ogibanji preverjenim formam, eksperimentiranji in poskušanji bi znala precej bolje razbiti enoličnost, ki ji je po 40 minutah akustičnega materiala zelo težko uiti. Glasba je idejno precej samozavestna, nastavki so trdni, umanjka še malček več preigravanja in drezanja v cone neudobja. Kot bo nekatere uhlje dostopnost glasbe morda odvrnila, pa bi znali ujemljivi refreni druge privabiti.