BENEATH THE STORM: LUCID NIGHTMARE

Argonauta Records 2016

V današnjem osrednjem recenzentskem terminu se po švedskih Suma posvečamo še eni izdaji relativno mlade italijanske založbe Argonauta Records, ki sliši na ime Lucid Nightmare. Omenjeni album je že četrti dolgometražec slovenskega one-man-banda Beneath The Storm, za katerim se skriva multiinstrumentalist Igor Šimon. Od svojega prvenca Temples Of Doom iz leta 2013 nam vsako leto ponudi svežo izdajo, vsaka nova pa se še bolj razlikuje od predhodnic, čeprav vse njegove plošče ohranjajo temelje v težaških doom, stoner in sludge vodah. Čeprav so meje med omenjenimi žanri zmeraj tanjše in nepomembne, sta prva dva albuma prikaz repetitivnega in surovega dooma, tretji pa meji na njegovih sludgerskih odvodih. Z novim albumom se mešanje počasnejših vej metala kakopak nadaljuje in znova preseneča. Lucid Nightmare je Šimonov prvi tematski album, s katerim se posveča moram in grozotam, ki spadajo zraven. Skratka koncept, ki se z glasbeno opredelitvijo Beneath The Storm zlahka sprehaja z roko v roki. Vsak nov komad je nova mora, vsaka pavza med njimi pa vir napetosti in srhljivih občutij.

Album Lucid Nightmare se z zvokovno polnostjo in dodelano produkcijo v slabi uri odvrti kar prehitro. Novost glede na prejšnje izdaje so čistejši vokali. Tokrat brez nizkih growlov ter rezkih in visokih krikov Šimon raziskuje v drugačni smeri. Album je posledično bolj melodičen, saj z growlanjem ostajamo pri »varnejšem pristopu« tako do ritmičnih idej kot samih melodij. Način petja, melodični podvigi, zaokroženost vokalnih linij, zategovanje in izgovorjava med žive hočeš-nočeš obudijo samega Laynea Staleyja in njegove Alice in Chains. Seveda tu ne gre za posnemanje ali poveličevanje idola, bolj kot ne je je ta poteza pač presenečenje – kako se namreč takšen način petja zlije v glasbo z albuma, na pravzaprav zelo razične načine. Že v uvodnem Nightmare's Gate glas počasi vstopa v komad iz ozadja in nato šele na sredi zadoni v polni moči. Velik plus so brez dvoma tudi razvlečene vokalne linije, ki enkrat v nizkih in drugič v visokih registrih prispevajo občutek surovosti brez skrivanja za reverbom. 

Monotonost je v počasnejših glasbah venomer prisotna. Kako jo izvajalec zakrije, na novo obnavlja, krajša in razteguje, pa je drugo vprašanje. Vendarle govorimo o žanrih, ki so zgrajeni na minimalističnem pristopu. Lucid Nightmare skozi celoten album spremljajo izseki iz filmov, ki skrbijo za dodatno napetost. Kot recimo cel komad Atrocious Dreams, v katerem je filmski insert s šumenjem razsekan na kose. Tako album pridobi na poglobljenosti poslušalca in sredi albuma ustvari nov zagon. V ujemanju s samo glasbo in besedili pa je seveda tudi naslovnica, obskuren kolaž, ki na dan privleče najmračnejše asociacije in nehvaležne spomine.

Beneath The Storm nam je v desetih komadih predstavil album, o katerem se bo nedvomno še govorilo. Še boljša novica pa je njegova zadnja objava na družbenem omrežju, s katero Šimon v naslednjem letu najavlja tudi koncertiranje in Beneath The Strom predstavlja kot trio. Zaključujemo torej v nestrpnem pričakovanju snidenja v živo - z vsemi morami vred in četudi bi se nastop odvil kar na srhljivi jasi z naslovnice.