Bert Dockx: Transit

Unday Records, 2018

V Tolpi bumov tokrat gostimo album belgijskega kantavtorja, šolanega kitarista in vodilne sile dveh znanih žanrsko fluidnih bendov Dans Dans in Flying Horseman, ki tekom svoje kariere ne ravno tiho ustvarja tudi kot kantavtor in tekstopisec. Bertu Dockxu torej in njegov lanski album Transit, ki je izšel pri njegovi spremljevalki, belgijski založbi Unday Records. Ta je mimogrede izdala večino plat zasedb, v katerih Dockx nastopa in še mnogih drugih belgijskih, nemških ter nizozemskih alter-rock ustvarjalcev. Toliko o Unday Records, zdaj pa se posvetimo samemu Bertu Dockxu in malenkost kasneje še njegovi najnovejši plati Transit.

Glasba / RŠ recenzija

DANS DANS, FLYING HORSEMAN

Prva edicija koncertnega cikla Sogodbe

Anže Zorman

 / 6. 10. 2013

Dockxovo glasbeno osamosvojitev predstavlja bend Flying Horseman, eden prepoznavnejših belgijskih alter bendov zadnjega desetletja, ki ga je Dockx ustanovil kot zasedbo, v kateri je lahko snoval v stilu temačne mešanice jazza, rocka in akustične glasbe. A že po nekaj izdanih albumih je peterica Flying Horseman na organski način zavila v drugačne ustvarjalne vode in prerasla svojega dirigenta, ki pa je venomer iskal nove poti glasbenega izraza. Prvi odvod za Berta Dockxa je v njegovi drugi znani zasedbi Dans Dans, ki je instrumentalni jazz rock trio, s katerim je Dockx razvil tudi željo po ustvarjanju glasbe za razne gledališke predstave in filme, s čimer se v zadnjih letih tudi preživlja. Zadnji, tretji odvod pa je pravzaprav vrnitev na začetek njegove glasbene poti, vrnitev k samostojnemu ustvarjanju.

Solo kariero je začel že znotraj benda Flying Horseman kot Flying Horseman solo, kasneje pa je pod psevdonimom Strand leta 2014 izdal tudi istoimensko ploščo s pesmimi v nizozemščini. Štiri leta kasneje je ta zgodba dobila ime in priimek, ko je Dockx začel nastopati in izdajati pod lastnim imenom, na stavo prepoznavnosti pa tudi peti v angleščini. Da je Dockx s tem vstopil v zanj prehodno obdobje, nakazuje že sam naslov tokrat obravnavanega albuma, Transit. Ta vsebuje vsega sedem skladb, sedem priredb starejših in znanih izvajalk in izvajalcev, kar pravzaprav ne zveni nič kaj impresivno. A na album Transit lahko pogledamo tudi drugače.

Album Transit je poln priredb zelo avtorskega značaja, s čimer se Dockx vzporeja mnogim znanim kantavtorjem, ki so tekom karier izdajali albume prirejenih skladb oziroma cover albume. Spomnimo se na primer Cat Power z leta 2000 izdanim The Covers Record, Sun Kil Moona z albumom Tiny Cities ali Marka Lanegana z leta 2013 izdanim Imitations. Kar izstopa na plošči Transit, je to, kako Dockx tu posnema/izvaja komade, ki so jih sicer igrali celotni bendi in da ne glede na njegovo melodično reinterpretacijo ter predrugačenje dramskega loka skladbe še vedno prepoznamo, pri čemer je bistveno, da nas Dockx na specifične napeve spomni na zelo predrugačene načine, s svojimi interpretacijami vzbuja druge občutke na isti podlagi.

Občutja ob poslušanju popularnih verzij komadov Dockx spreminja denimo z vokalom kot recimo v komadu Shadowplay, v katerem ubere povsem drugačno, netipično živahno melodično linijo. V priredbi tradicionalne pesmi Sinner Man v znani izvedbi Nine Simone posnema ritem činel, melodijo pa s klavirjem, pri čemer drži še nizki basovski ton. Ob prirejanju popularnih skladb, v katerih so nastopale cele zasedbe, si Dockx pogosto pomaga tudi s kitarskimi efekti. Springsteenov I’m on Fire tako denimo pospremi vnetljivo dromljanje, Van Zandtovemu komadu Rake pa doda večminuten temačen zankarski potop.

Kljub spretnemu prirejanju žanrskih palet znanih skladb pa je občutek po poslušanju plošče občutek rahle izpraznjenosti. Transit je za samostojnega kantavtorja presežek, kar pa ne drži tudi znotraj kategorije cover albumov, v kateri Transit izpade kot delo polno intrigantnih priredb, ki so morda celo življenjsko definirale izvajalca, kot je Dockx, a to ni njegov album z velikim A. Transit je za Berta Dockxa prehoden album – med čem, ne vemo točno. Še enega albuma priredb si od njega v prihodnosti zagotovo ne obetamo; bolj verjetno pa Transit odraža predvsem Dockxovo živahno glasbeno pot, ki - v oziru na preteklost - napoveduje njegove nove samostojne projekte.