Black Reaper: Under the Dying Sun

Recenzija izdelka
24. 1. 2022 - 19.00

samozaložba, 2021

Ne glede na to, ali verjamete v posmrtno življenje, človeška mitologija je prežeta s podobami razsodnikov smrti. Na severu na primer najdemo valkire, grški ekvivalent je najverjetneje Haron, tisti voznik duš, zaradi katerega so stari Grki umrlim pod jezik polagali kovanec v zameno za varen prehod po reki Stiks. Srednja Evropa pa najde svojo personifikacijo smrti v nam vsem poznanem, v črno ogrnjenem okostnjaku s koso. Točno v tej ikonografiji pa najde svoje ime zasedba, ki ji posvečamo osrednji recenzentski termin glasbene redakcije. Goriška death metal zasedba Black Reaper je namreč decembra, na dan, ki ga mnogi praznujejo kot rojstvo Jezusa, namesto k polnočnici povabila k posluhu svoje novopovite tretje dolgometražne plošče Under the Dying Sun.

Peticija za več tehničnega death metala
 / 31. 12. 2021

Bend ima za sabo precej bogato glasbeno zapuščino. S prvencem Blood Moon Rising, ki je izšel že leta 2017, je zasedba izkazala svojo pripadnost thrash metaluHiter tempo v tandemu s shredding kitarami in bolj razločnimi vokali pa je v spomin priklical projekte, kot sta Venom ali Merciless. Leto zatem je sledila plošča Birth of Extinction, ki za razliko od prejšnje zveni bistveno bolj izpiljeno in deathmetalsko. V sliko vstopi tudi P.L.C. Studio, kjer so Black Reaper nov album posneli, zmiksali in masterizirali. Zasedba je v času snemanja lani izdane plate doživela nekaj sprememb članstva, kar pogostokrat zmede dinamiko bendov, a se tega na plošči Under the Dying Sun ne opazi. Sliši pa se neizmerna podobnost zvoka med prejšnjim albumom in novim, kar lahko pripišemo tudi temu, da so produkcijo zaupali istemu studiu. 

Bend, ki ga trenutno tvorijo LukaPatrikRok in Jure, na novi plošči zveni zbrano in tehnično dovršeno. 50-minutno ruženje otvori bobenski rafal dvojne pedalke komada Under the Dying Sun, ki nič kaj nežno nakaže, kakšna zvočna zalega se nam obeta. Takoj je jasno, da kompozicije ne bodo zgolj tipični tango med death metalom in thrashem, saj fantje poskušajo z bolj melodičnimi kitarami in z več šopirjenenja s solažami. Storjen je nek nežen premik v smer tech metala à la Obscura in First Fragment, vseeno pa ne dovolj, da bi se oprijemljivo ločili od črede. Pravzaprav izdelek trpi ravno zaradi tega problema; dovolj drugačen je, da prepoznamo trud, vendar ne dovolj samosvoj, da bi opazili razliko med goro materiala, ki jo je bend sproduciral.

Ravno tako mitološki kot imena metal skupin so veliki akterji te scene. Chuck Schuldiner, Jacob Bannon in Jeff Hanneman so vsi svojčas aktivno utrjevali ali pa celo formirali nove žanrske razsežnosti, in ravno ta skoraj kult osebnosti je moč čutiti na celotni metal sceni. Sploh v thrash metalu, ki velja za dostopnejši stil, bendi mirno posnemajo zvok velikega četverčka – MetallicaSlayerMegadeth in Anthrax. To favoriziranje izhaja iz nekakšnega medsebojnega tekmovanja v preseganju človeških zmožnosti glasbe, igranje sedemstrunke in bas brez prečk postanejo nekako antiteza čustvenemu pristopu denimo indie rocka. Takšen pristop pa postane vprašljiv ravno zato, ker tehnična dovršenost ne zagotovi nujno navdahnjenega izdelka. 

Under the Dying Sun svojo vrednost najde v izbiri inštrumentov, barve in tehnike, besedila ostro napadajo teme pohlepa, oblasti in metaforično opisujejo grozote človeštva, umanjka pa mu tisto malo odstopanje od sicer vedno dobro sprejete klasične forme, zaradi katerega album ne bi izpadel tako brez glave in repa. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness