BLACK SHAPE: LONDON

Hominid Sounds, 2019

Četudi v osrednjem kritiškem terminu Radia Študent načeloma predstavljamo, kolikor gre aktualne izdaje, se občasno, predvsem v začetkih vsakega leta, vračamo dlje nazaj k izpuščenim, a pomembnim in vsekakor omembe vrednim izdajam iz preteklega leta. Album v osrčju tokratne Tolpe bumov je sicer izšel že pred slabim letom, a je s svojo vsebino še kako aktualen. Zadeva v  obravnavi je namreč en sam, samcat komad, predstavlja ga ena zasedba in predstavlja eno mesto. Komad in mesto si delita skupno ime - London, zasedba pa sliši na ime Black Shape. Gre za postavo v obliki dvojca brez krmarja, ki jo sestavljata Andrew Cleaver in David Burdis, glasbenika, ki sta bila in skozi vsa svoja glasbena udejstvovanja tudi ostajata skopa z informacijami o sebi in projektu ter sta kontraproduktivna z reklamo in splošnim predstavljanjem svoje glasbe. 

Vagabunda svoje lastne sorte sta sicer najprej delovala v hrupno rockovski zasedbi MASS iz Newcastla in kasneje v kitarsko difuznem bendu Flowers Of Evil, ki se je iz mesta na severovzhodu preselil v angleško prestolnico. Nato se je pisalo leto 2014, ko sta začela paralelno ustvarjati kot duo Black Shape. Po treh kratkih digitalnih izdajah sta lani maja kot Black Shape izdala album, ki traja približno toliko kot prve tri izdaje skupaj. London je tudi prvi njun izroček, ki je izšel kot fizična izdaja in prvič v sodelovanju z založbo - Hominid Sounds. Glasba v sestavi kitara-boben se je v začetkih nagibala predvsem k tršim prijemom zapackanega doom metala, vsebovala pa je tudi mirnejše, manj agresivne kose, ki so zajemali iz dvoumnosti umazano-čistega in mirno-divjega posthardkoraškega bazena vplivov. A ob nizkih minutažah skladb je žal vsa obetavnost benda prehitro puhtela. Res je sicer, da se zasedba za kak koncert lahko razširi v trio ali celo kvartet z dodanimi inštrumenti, že od začetka namreč radi igrajo improvizirane svobodnjaške sete. Tudi zato ne bi bilo presenečenje, če je trditev, da je Black Shape glasbo s tokrat obravnavanega albuma v celoti odigral le enkrat samkrat, resnična. 

»…these people here who run the whole country…/…but don't know how to use the fucking apostrophe…«

London, mesto zraslo iz močvirja, ki mu še vedno pravijo The Big Smoke, in svojčas mesto, v katerem je bilo vdihavanje žvepla še bolj domačno kot za tistega smrkavega slovenskega fantiča ob prižiganju decembrske pirotehnike. Danes London glede snage ni nič posebej drugačen, le onesnaženje z žveplom je zamenjalo tisto s trdimi delci dizelskih goriv. Smo v času prehodnega enoletnega obdobja za dokončni izstop Združenega kraljestva iz EU in plošča London je v več pogledih tričetrturna izpoved, pričanje iz ust dveh prišlekov, priseljencev iz North-Easta, o angleški prestolnici. Opisovanje prvega dne v prestolnici, kritično grajanje višjih slojev, uradnikov, bežne zgodovinske navedbe in spomini, zapostavljenost, napetost, obup, ki ljudi spreminja v nekaj slabšega. Pa še veliko več pljuvanja in nezadovoljstva z ogromno zornih kotov. Prezgodaj začet dan, slabi spomini, splošno nezadovoljstvo s tamkajšnjim življenjem ali zaradi nesposobnosti vladnih organov. Strah, žalost in brezup, nezmožnost pobega pred vsem skupaj. Kot dovolj nazorno povedo sami: «…trapped in the valley of the beast/I should never have left the North-East!«

Optimizma tu skorajda ni na spregled, vendarle pa vse nelagodje za ped omili hudomušen, čeprav še vedno piker in zajedljivo pronicljiv način izražanja. Slednji je v združitvi glasbe in besede kljub notranji raznolikosti v interpretaciji zlahka razločen tako v smislu artikulacije kot tudi samega zvena plošče. Ta se lahko prebija čez začetno potrpežljivo zgrajeno navlako brbotajočih rifov, ki se dvigajo iz nikoli izpraznjenega kotla dominantne sabbatovske doom esence. To esenco, ki jo vsak po svoje hardkorovsko cepijo tudi pajdaši Gnod ali Pigs, Pigs, Pigs, Pigs, Pigs, Pigs, Pigs. Lahko gre tudi za nežno kitarsko ubiranje v kombinaciji z govorjeno besedo, ki kar kliče po peacepunkovski kritiki iz sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja v stilu Crass ali celo skrajno odprti razpusti v sferi proste improvizacije s pridruženim saksofonom in drugimi neprepoznanimi glasbili in podaljški v samostojne kitarske bluzovske prijeme. Prikrajšajo nas ne niti za stonerska bombardiranja, ki si mestoma delijo skupnega potomca s Sleep in Future Of The Left – torej kot okroglolinijskega naslednika z obveznimi psihadeličnimi zamiki slike, ki se mestoma prelevi v prave udarne sing-along napeve. Slednjega smo v zadnjem času vajeni s strani različnih aktivnih angleških skupin, ki se razvijajo v stonerskem dimu s priključkom tradicionalne pikrosti angleškega art punka in odrezavih hardkorovskih vsekov.

Čeprav v angleško podtalje nikoli ni sijalo sonce, je treba vsakič znova poudariti, da je trenutno stanje tamkajšnjih bendov dobro, celo cvetoče. Black Shape sta s ploščo London prav gotovo sama v svojem kanalu, iz katerega na dolgo in široko pljuvata čez angleško prestolnico.