Broken Lock: Postmodern Songs
samozaložba, 2022
O-ho-hooo ... In končno ga imamo. Darilo! Pa niso ne novi štumfi, ne nove gate, niti ne nova porazno prazna denarnica, temveč popolnoma nova polomljena ključavnica, ki bo zamenjala staro polomljeno ključavnico in bo še dolgo, dlje kot vse ključavnice zaobljub na vseh ograjah mostov tega lepega sveta, prilivala olje na razplamteli ogenj ljubezni prazničnih časov. Darilo je Postmodern Songs, novi album črnomaljskih Broken Lock, ki je izšel že pred dobrim mesecem, a smo ga skrbno hranili za pod jelko. Šele sedaj, v teh prazničnih časih, ki so postali praznični predvsem za trgovce in razne druge mešetarje s človeškimi čustvi, ga bomo odvili v posluh širšemu občestvu Radia Študent. A vzemite na znanje ... nikar ne pričakujte jingle bellsov in drugih zlajnanih pocukranih melodij, saj ne bomo odvili bonbončka, temveč distorzijsko bombo, ob kateri bomo tudi kakšno razdrli. Pa ne bo šlo za kvantno fiziko, dasiravno se zdi, da je glasba Broken Lock nabita z raznoterimi delci, katerih prepletanje včasih kar kljubuje fiziki, razdira že združeno in združuje nezdružljivo.
Pa se vrnimo malce v preteklost, za dobrega četrt stoletja, v daljno leto 1995, ki ga je poleg smrti zadnje večje balkanske vojne zaznamovalo tudi rojstvo benda Broken Lock, benda z dolgo brado, ki že od prvenca nadalje – kar je že kar podatek za Guinnessovo knjigo rekordov – deluje v nespremenjeni zasedbi, ki jo tvorijo štirje asi iz rokavov Lahinje in Dobličice – Rihard, Janez, Marko in Julij. Seveda ne gre vleči natančnejših paralel med svežim albumom in prvim albumom Ater, ki so ga povili v zidanici štiri leta po formiranju. Na njem sta še dišali s ščepcem zgodnjih pekočih rdečih čilijev začinjena fanki razigranost in Vedderjeva vokalna razneženost. Člani so se medtem razvili, dolgoletno nastopanje, predvsem v slovenskem klubovju, pa jih je ojačalo in stesalo. Kdo bi rekel, da se je od leta 2000, od zadnjega Novega rocka v Križankah, na katerem so nastopili s svojimi belokranjskimi zemoti Indust-Bag – ki so, mimogrede, žgali že na prvem Novem rocku leta 1981 – raztrosilo že toliko decibelov?
Vmes so sejali decibele tudi kot predvozači stonerjev Karma to Burn v K4, nato pa so jih – med glasbenim cvetjem ubrane – integrirali v kasnejše dolgometražce. V bolj ambientalno prefinjen in dubmetalsko zasanjan toolovski Endemic leta 2002, v aranžmajsko bolj prepleten in temačnejši voivodovski Want To Exit This Ergastulum? leta 2009, ki še vedno ni zanemarjal atmosferičnih izletov in nalomljene ritmike, in v zadnji, bolj agresiven in umazan album Unicorns We All Chase leta 2015. Slednja albuma sta izšla za naš ZARŠ, pomenljiv pa je časovni razpon med izdajami. Pavza od prejšnjega albuma je trajala sedem let, kar ne nakazuje na lenoben, skorajda brezogljičen odtis telesa, pač pa na to, da Broken Lock v kapelici Črnomaljskega gradu, v nekdanji sušilnici mesa, skrbno eksperimentirajo in v kotlu na majhnem ognju merlinovsko počasi varijo različne žanre, nato pa po temeljitem pretehtavanju in po nekajletnem zorenju v paci komade mesa odberejo kot NBA rookieje. Prav zaradi takšnega načina pridelave Broken Lock nikoli niso in ne bodo postregli s takšnimi instant izdelki, s kakršnimi so preplavljena instant življenja današnjih mlajših, že skoraj napol robotskih generacij.
Seciranje nove plate Postmodern Songs, do zdaj najtežje plate Broken Lock – pa ne po sprejemljivosti, pač pa po količini odvrženega napalm materiala –, začenjamo z uvodnim, najhitrejšim komadom Final Run. Ta nas z oksimoronskim naslovom takoj na videz pomakne na sam konec plate, ki jo znova krasi kombinacija nalomljenih ritmov in težkooktanskih rifov. Za njim naletimo na mino, na prvi singel 100 TV Channels, katerega količine jeze se ne bi sramoval niti sam Henry Rollins, obudi pa od mrtvih tudi Chrisa Cornella, ki ga je že od daleč slišati tudi na umirjenem komadu Hollow. Komad Postmodern Song je samo jedro albuma, plašč zemljine, hard in jazzy skorje, v njem fanki repetitivna kitara in bas žgeta, žarita, pečeta in prelivata lavo, ki se na trenutke ohlaja na 2227 obratih in se s trdimi kitarskimi rifi in lepljivo bas linijo, ki jih je slišati tudi v komadu 50 Miles, steče v pattonovski tomahawk moment 1000 Eyes, v enega bolj dovršenih komadov plate.
Sestavina glasbe na kratki, polurni plati Postmodern Songs ostaja večplastna. Sicer ne vsebuje več toliko ambientalnih pasaž, ki so bile zaščitni znak kar nekaj albumov Broken Lock, je pa možno v sestavini zaslediti še sledi začimb mazohizma Alice in Chains, nemških jazzcorovcev Geteilte Köpfe s konca osemdesetih ali pa poznih težjih Bad Brains. Nadalje sledi nadrobljenih ritmov, ki se v finesah spuščajo po kaskadnih zavesah odpičenih Victims Family, pa sledi visokovoltažne mistike The Mars Volta, predvsem pa eskapade Faith No More in že omenjenega Mika Pattona. Broken Lock vozijo s kitarskimi solažami po robu progresive, ki jo obdaja trši umazan zvok, in če bi že morali živino žigosati, bi bila za samoroga Broken Lock mogoče še najprimernejša oznaka progresivni hardcore. Ta bruha težke rifuzne rafale na psihedelično podlago enih in edinih Kyuss, na katere se v vsej svoji nepredvidljivosti lepi znoj grungea. Kljub vsemu pa ostaja odprta postmodernistična možnost nasprotovanja vsemu temu subjektivno omenjenemu, zato prepuščamo končno sodbo vam. Za Broken Lock se je in se bo še kako prašilo po ovinkih Gorjancev in na atmosferičnem spidu dobre stare Partizanke.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Fino. Sem že mislil, da so nehali igrati, pa sem videl, da so imeli poleti nekaj špilov.
Komentiraj