Carcass: Surgical Steel

Nuclear Blast, 2013

Kultni britanski death metalci Carcass so po 17 letih posneli nov album, ki ga mnogi kritiki že označujejo kot death metal album leta. Pa je res?

Carcass so angleški death metalci, ki so s prvimi petimi ploščami ali postavili temelje ali utrdili identitete ekstremnih glasbenih žanrov, kot so goregrind, melodic death metal in death 'n' roll. Njihova zapuščina je tako močna, da jih še danes marsikdo citira kot glavni vir inspiracije in še v tem trenutku na svetu obstaja nešteto Carcass klonov. Skupina je konec devetdesetih let razpadla. A vrnili so se leta 2007 in odigrali par turnej, ki so presegle pričakovanja ljudi, ki so dobesedno orgazmirali ob dejstvu, da so lahko na odru videli britanske manijake in v živo poslušali odigrane kultne death metal hite. Večino tega smo tudi predstavili v včerajšnjem Metal detektorju, tako da se bomo danes res osredotočili le na album Surgical Steel.

A vrnitev očitno ni bila zgolj namenjena nostalgičnemu srečanju s starimi oboževalci, z mediji, ki so Carcass kovali v zvezde, in z mladino, ki je hotela končno videti bend, ki je s svojim delovanjem vplival na nastanek in razvoj marsikaterega njihovega idola. Carcass so se namreč odločili posneti album – in to po 17 letih od izida njihovega do tedaj zadnjega albuma, Swansong. In tako je pred nami šesti studijski album zasedbe Carcass, Surgical Steel.

Ime Surgical Steel izhaja – kot pravi bend – iz dejstva, da Carcass v izražanju uporabljajo predvsem medicinske podobe in vokabularij, s katerim lahko izražajo tudi tematske sklope, ki niso nujno vezani na medicino kot tako. Ime se tudi navezuje na kirurško natančnost igranja inštrumentov, s katero se je bend proslavil že v prvi inkarnaciji, hkrati pa iz albuma veje hladno, brezosebno brezčutje kirurškega jekla, mogočnega aparatusa, ki odloča o življenju in smrti posameznika, če se le-ta znajde na bolniški postelji, in ki predstavlja simbol britanskih medicinskih manijakov že od leta 1990 dalje. Je pa tudi ime izbrano predvsem s tematskim razlogom – besedilno se bend namreč nagiba k izraznosti predvsem albumov Symphonies Of Sickness ter Necroticism: Descanting The Insalubrious –, kar vidimo predvsem v naslovih komadov Thrasher's Abbatoir, The Master Butcher's Apron ali pa Dark Satanic Mills ali pa Unfit For Human Consumption. Ob branju besedil je jasno, da basist/vokalist/liricist Jeff Walker ni niti najmanj izgubil na sposobnosti besednega izražanja in da je še kako na tekočem s tem, kaj se dogaja tako na glasbeni, kot družbeno-socialni ali politični sceni. Kako pa album deluje glasbeno?

Surgical Steel so marsikateri mediji označili kot death metal album leta, še preden so Carcass prek založbe Nuclear Blast sploh predstavili prvi single, Captive Bolt Pistol. Nastajali so dolgi hvalospevi, obsežna pričakovanja so bila že kar vnaprej zadovoljena in zdi se mi, da je album Surgical Steel dobil najvišji sedež v panteonu death metal izdaj letošnjega leta že zgolj zaradi dejstva, da so Carcass odločili narediti nekaj več kot le reunion tour. Kot bi folk že vnaprej vedel, da Carcass ne morejo zajebati. In na srečo res niso. A vseeno si take hvale, kot so jo dobili povsod, ne zaslužijo.

Če se spomnimo prvih petih plat Carcass, so le-te predstavljale gradualni, a vsekakor eksponentno usmerjeni razvoj zasedbe. Gore grind, technical death metal, melodic death metal, death n roll. Album Surgical Steel v tem smislu ni nadaljevanje opusa morbidusa, niti ni naravna progresija. V bistvu je nostalgično vračanje starejših metalcev v čas, ko so sceni vladali najbolje – torej v času albumov Necroticism in Heartwork. Z dodatkom humorja in pankovskega pristopa, ki se je kazal predvsem na prvih dveh platah. Regresija torej, pa čeprav ne spet v slabem smislu. A ker je vmes med letom 1996 in 2013 obstajalo veliko bendov a la Exhumed in Impaled in Dead Infection in Entombed, ki so nadaljevali tam, kjer so Carcass ostali, danes album Surgical Steel zveni kot nekaj že slišanega, nekaj, kar so celo učenci od učitelja logično posneli bolje. Dobro, Surgical Steel je vsekakor dober, poslušljiv in 100 % Carcass album – a death metal plata leta vsekakor ne. Tudi nekaj najboljšega, kar so Carcass ustvarili kadarkoli, tudi ni. Je pa dobro slišati, kako Jeffov vokal še vedno zveni jasno, ostro in brutalno kot nekoč. Prav sliši se, kako človek uživa v death metalskosti ponovno oživljenega mrtveca. Kitarist Bill Steer ve, kako pisati material za Carcass in se naslanja tako na zapuščino prvotnega vala angleškega heavy metala kot na klasične death metal pasaže, ki jih seveda – kot vedno – začini z določeno mero klasičnih in celo blues prijemov. Solaže so prejebene. In ob Billu je tu še novi kitarist Ben Ash, ki je zelo mlad, a zelo sposoben. In je ob Billu tako naraven komplement kot nekoč švedski strunar Michael Amott. Kena Owna, kultnega Carcass bobnarja, ki ga je 13 let nazaj od bobnov za vedno odstranila možganska kap (ki jo je preživel), je zamenjal mladi Anglež, Dan Wilding, ki je svoje sposobnosti že dokazal v Aborted, Trigger The Bloodshed in drugod. In Dan na srečo ostaja zvest Ownovem stilu bobnanja, s tem, da je – za razliko od Owna – mnogo bolj fluiden, učinkovit in filingaški bobnar.

Album se zvokovno najbolj giblje okrog albumov Heartwork in Necroticism, čeprav boste takoj na začetku slišali očitni hommage albumu Reek Of Putrefaction, na koncu pa boste celo doživeli trenutek osvrta na album Swansong. Kako pa Surgical Steel zveni v celoti, lahko prisluhnete še naslednjim 40 minutam. Carcass feni vsekakor ne boste razočarani – a naziv death metal plate še vedno lahko prepustimo komu drugemu, recimo Gorguts in plati Color Sands – a več o tem, drugič.