CHANCE THE RAPPER - COLORING BOOK

CHANCE THE RAPPER - COLORING BOOK

Recenzija izdelka
27. 5. 2016 - 19.00

Samozaložba, 2016

 

»Let's do a good ass job with Chance 3, I hear you gotta sell it to snatch the Grammy, let's make it so free and the bars so hard, that there ain't one gosh darn part you can't tweet«.

S temi verzi je čikaški mladenič Chance The Rapper ob gostovanju pri poduhovljeni skladbi Ultralight Beam Kanyeja Westa pogumno napovedal svoj tretji mikstejp in se ob tem obregnil še ob pravila Grammyjev, ki brezplačnih albumov ne upoštevajo. To pravilo je namreč navzkrižno s Chanceovo persono, ki praktično temelji na svobodnjaštvu in razdajanju muzike zastonj. Ravno zato je bilo pri izdaji mikstejpa Coloring Book veliko pozornosti posvečene tudi samemu načinu izdaje in sledilo je rahlo razočaranje, ko so bile pesmi izdane preko streaming servisa Apple Music, ki terja naročnino, nejasnost pa je še povečal napol uradni leak na neki mikstejp strani. Nekje med vsemi soul sampli, iskanjem novih strategij izdajanja albumov, zmedo in prelomljenimi obljubami pa je postalo tudi dokončno jasno, da je Chance pravi Kanyejev naslednik.

Je velik ljubitelj College Dropouta in predvsem feel-good hita Family Business, s sodelovanjem na Westovem letošnjem albumu pa so se mu uresničile divje sanje. Ultralight Beam je deloval kot simbolna predaja štafete, moment, ko mojster poskrbi za produkcijo, žarišče pa prepusti mlajšemu, bolj napaljenemu reperju, ki pred očmi vesoljne javnosti dostavi epsko kitico. Toda Chance3 za zdaj ni čisto zastonj. Ostaja pa vprašanje, kako dober je album in ali so verzi res vredni tweetanja.  

Če je bil Rapperjev debitantski mikstejp 10 days še malce začetniški, ne tako edinstven, a vseeno dober in če je bil Acid Rap iz leta 2013 hudičevo melodičen, speven, a hkrati tudi pameten in zelo dober, je Coloring Book še resnejša, globlja nadgradnja obeh. »Music is all we got,« se priduša Chance v uvodnem komadu, že tu pa je opazna razkošnejša produkcija in zrel soul-rap zvok, ki je krasil že Rapperjev lanski stranski album Surf. Še vedno je prisoten tudi Chanceov samosvoj flow, ki vsak verz naredi drugačen in presenetljiv, ob tem pa izstopajo tudi zelo pozitivno naravnana besedila. Chance do neke mere še vedno spomni na legendarne artiste z eksperimentalne in soul strani hip-hopa, a je hkrati povsem svež in ga je težko predlčkati. Medtem ko večina drugih prominentnih reperjev ta hip daje glas afro-ameriški jezi, Chance ni tako vpet v družbeno in z legitimno skromnostjo pripoveduje blago romantizirane zgodbe o ustvarjanju, odraščanju, družini in tudi o Bogu.

Pesmi Angels, Blessings, How Great in Finish Line so do neke mere vse gospel hvalnice. V iskanju blagoslova pa Chance z gosti še vedno dostavlja ateistično nepredvidljive in kvalitetne verze. »If I talk about God my records won't get played,« je repal že West in v tej luči lahko izbrano tematsko usmeritev vidimo kot pogumno potezo. Chance ne pristaja na nikakršno subtilnost. Njegov najljubši in nasploh eden boljših komadov na albumu je npr. že omenjeni How Great, na katerem več kot polovico zaznamuje uvodni gospel del. Ta služi kot uvertura v Rapperjevo morda najboljšo kitico na albumu, takoj za njim pa ga skoraj preseže Jay Electronica, s tipičnimi verzi, v katerih rime udarjajo z vseh koncev, a to flowa ne zmoti.

Mikstejp se nasploh kar šibi pod težo verzov vseh gostov, med katerimi so nekateri izjemni, drugi pa morda vključeni le v želji po širšem dosegu pesmi, a kar je ključno, Chancea v takšni formi ne zasenči praktično nihče. Ob tem se poraja misel, da mestoma ne bi škodil malce bolj minimalističen pristop, kakršnega je npr. ubral v komadu Same Drugs. Ta je podprt le s tihim klavirjem in rahlo godalno spremljavo, kar Rapperjevi mešanici optimizma in nostalgije daje zelo primerno podlago. Temu sledi malce manj posrečen eksperiment, imenovan Mixtape, v katerem Chance s pomočjo Young Thuga priključi na obljudeni trap bandwagon, v množici pa edinkrat na albumu izgubi nekaj svoje edinstvenosti. Poleg tega bi lahko načeli še debato o tem, ali je zbirka dolgo načrtovanih, hudo sproduciranih in gostov polnih pesmi, izdana v sodelovanju s tehnološkim gigantom Applom, res še mikstejp ali gre za rahlo okoriščanje s konotacijo, ki jo nosi vpletenost v mikstejp kulturo. A tukaj nista ne kraj ne čas za to. Na srečo plata s singlom Angels in osvežujoče preprosto All Night hitro spet prestavi na višje obrate. Malce sicer zaskeli odsotnost potencialnega hita Grown Ass Kid, ki gosti tudi odličnega Micka Jenkinsa in bi moral biti na albumu, pa je bil zaradi težav z avtorskimi pravicami v zadnjem trenutku izključen, a ploščo h koncu vendarle pripelje še nekaj kompleksnih in tudi zelo zadovoljujočih modernih gospel trenutkov, ki so hkrati tudi njeni vrhunci. 

Ob koncu nas torej Chance zapusti srečne, s tem pa s svojimi apoteozami še v nevernikih skoraj zaseje seme verovanja. Če že v nič drugega, lahko verjamemo vsaj v moč neprilagojenih reperjev, neukročenih producentov in neodvisnih umetnikov nasploh. Sicer je res že Acid Rap zvenel tako zabavno in dodelano, da ga v kakšnih ušesih ta bolj odrasla in poduhovljena nadgradnja ne bo presegla, a njeno objektivno kvaliteto je vseeno težko zanikati. Chance s tem vzpostavlja impresivno »mikstejpgrafijo«, ki lahko v prihodnosti res zavladala rap sceni, ob pogledu na letošnjo rap konkurenco pa se lahko morda že zdaj vrnemo k uvodnim stihom in pomislimo, da bi Coloring Book ob upoštevanju prodajnih pravil res lahko posegel tudi po Grammyju. Če komu to sploh še kaj pomeni. Chanceu najbrž ne.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness