Childish Gambino: Awaken, My Love!

Glassnote, 2016

Leti 2014 in 2015 sta med drugimi močno zaznamovali povratniška D'Angelova plošča Black Messiah in To Pimp a Butterfly Kendricka Lamarja. Tako po hvalospevih glasbenih poznavalcev kot v smislu komercialnega uspeha. Tudi lani so vrhove albumskih lestvic spet močno krojili r&b in hip hop ustvarjalci, zdi pa se, da se je v tej množici nekoliko izgubil nov, tretji album Donalda Gloverja, ki je v svetu glasbe znan pod imenom Childish Gambino. Album je sicer že v prvem tednu pristal na petem mestu Billboardove lestvice, večinoma so ga pohvalili tudi glasbeni kritiki, bržkone pa bi bil večje pozornosti deležen v letu, ki ga ne bi tako zelo zaznamovali albumi mainstreamovskih zvezdnikov. Ja, Awaken, My Love! ima več skupnega z uvodoma omenjenima ploščama kot s tistimi, o katerih se je največ govorilo lani. Resda je lahkotnejši in vsaj v konservativnem smislu ni taka mojstrovina, a Gambinova namera se že na prvi posluh zdi zelo podobna D'Angelovi in Lamarjevi. To pa je močno spogledovanje z izraznim in/ali politično ozaveščenim potencialom črnske glasbe iz sedemdesetih let minulega stoletja ter njegov prevod v sodoben čas.

No, verjetno temu, da Gloverja ne jemljejo tako resno, kot bi ga morda lahko, botruje tudi njegovo delovanje v svetu filma. Kot igralec, scenarist in producent je bil velike pozornosti deležen s TV serijo Atlanta. Še večje bo nedvomno z eno od vlog v novem filmu iz serije Star Wars. Radi so mu očitali, da raperja bolj igra, kot živi, ter da ni avtentičen. Toda z mikstejpi, ki jih je začel objavljati leta 2008, in pozneje s prvima dvema albumoma je postajalo vse bolj jasno, da mu ustvarjanje glasbe ni zgolj hobi. Čeprav je sodeloval s številnimi vidnimi raperji, je featuringov na vseh treh albumih le za vzorec, pod skladbe se je podpisal kot soproducent in sestavil prepoznaven stil, v katerem je razmeroma radovedno spojil estetiki indie in mainstreamovskega hiphopa. In ja, prikupil se je tudi z besedili, v katerih se je bodisi izogibal stereotipov, jih sprevračal na svoj, pogosto humoren način in jih je tudi povsem suvereno odrapal.

Namige o tem, da se je s tretjo ploščo lotil precej drugačne avanture, sta v lanskem novembru potrdila že prva singla. V skladbi Me And Your Mama se je zdelo, kot da se za bolj gospelovski obrat odloča Lenny Kravitz, med tem ko bi baladno Redbone mirno lahko umestili tudi v katalog Princea, ali pa kar D'Angela. In podobnemu ustroju so pozneje sledile tudi preostale skladbe z albuma, za katere je navdih našel v glasbi funk veljakov, kot sta bili zasedbi Sly and the Family Stone ali pa Parliament oziroma Funkadelic. Ali mu je s tem uspelo ujeti revolucionarni potencial črnske glasbe iz sedemdesetih, je stvar interpretacije. Dobršen del besedil je obarvan s političnimi komentarji, včasih neposrednimi, včasih bolj prikritimi, naslovi pa tudi teme očetovstva, ki se mu je zgodilo v lanskem letu. Presenetljivo se tokrat povsem izogne rapanju, a se suvereno znajde tudi kot klasični soul oziroma r&b vokalist. Manko razpona glasu nadomesti z različnimi vokalnimi tehnikami, skupaj s stalnim sodelavcem, producentom Ludwigom Göranssonom pa sta spletla tudi dinamično zvočno podobo. Tudi ta navdih nostalgično črpa v psihadeličnem funku, soulu, gospelu in r&b-ju iz sedemdesetih, toda hkrati je album slišati sodobno. Verjetno bo kakšen poznavalec tega pomembnega in vplivnega dela glasbene zgodovine ob plošči 'Awaken, My Love! privzdignil obrvi. Bo pa nedvomno nagovorila mlado generacijo, tisto, ki tako kot Childish Gambino teh izvirnih muzik ni doživela ob njihovi prvi inkarnaciji.