CHRISTOPHER CERRONE & WILD UP: THE PIECES THAT FALL TO EARTH

New Amsterdam Records, 2019

Tokrat bomo v Tolpi bumov poslušali jesenskemu vremenu primeren album The Pieces That Fall to Earth. Glasba na tem albumu je delo ameriškega sodobnega skladatelja Christopherja Cerroneja, domačina iz Brooklyna v New Yorku. Album je razdeljen v tri cikle, spisane za tri različne vokaliste, album pa v celoti šteje osemnajst skladb. Prvi cikel, ki je hkrati tudi naslovno delo, gradi okoli vokala sopranistke Lindsay Kesselman. Drugi cikel The Naomi Songs zapoje vokalist Theo Bleckmann, tretjega z naslovom The Branch Will Not Break pa zbor osmih pevcev. Skladbe na albumu je pod taktirko kreativnega direktorja Christopherja Rountreeja izvedel še Wild Up, kolektiv iz Los Angelesa, posvečen izvedbam različne sodobne klasične glasbe. Album je izšel 26. julija pri založbi New Amsterdam Records.

Dela z The Pieces That Fall to Earth so v osnovi posneta operna dela. Prvi cikel Pieces je nastal po naročilu filharmonije v Los Angelesu in je bil premierno izveden maja 2015. V svojem sodobnem pristopu k operi Cerrone preuredi hierarhijo klasičnega orkestra. Jedro skladb predstavljajo predvsem perkusivni zvoki, na primer klavirja, harfe ali vibrafona. V kontrastu z odsekanimi inštrumentalnimi aranžmaji so vokalni spisani doživeto in ekspresivno. To slišimo na primer v skladbi The Woman Who Wrote Too Much. Tu vokal nastopa repetitivno v frazah, okoli katerih se nato giblje orkester kot aluzija na ambientalno glasbo, ki tudi ni tuja skladateljevemu opusu. Konceptualno in zvočno izhaja iz minimalizma 20. stoletja, a Cerrone takšne kompozicijske tehnike združuje z izvedbami večjih orkestrov, ki niso bili prvo orodje minimalistov.

Podobno kot The Pieces That Fall to Earth sta tudi The Naomi Songs in The Branch Will Not Break nastali kot samostojni operi. Besedila za prvo so dela Billa Knotta. Knott je umrl leta 2014 in skladatelj Cerrone se je odločil ustvariti glasbeni spomenik v čast temu pesniku. Skladbe tu so vse napisane v istem ključu v različnih modusih, njihova tematika pa je ljubezenska. The Branch Will Not Break temelji na istoimenski knjigi poezije Jamesa Arlingtona Wrighta. Ta opera je rezultat naročila za vsakoletni koncert, ki se v Združenih državah zgodi na Zahvalni dan. V črpanju iz poezije se Cerrone osredotoči na občutke nostalgije vračanja nazaj domov, najde pa zgolj materializirane spomine na mladost in optimizem preteklosti.

Enako zanimiv je v Cerronejevi glasbi tudi odnos med glasbo in samim tekstom. Glasba sama namreč ne deluje kot nekakšna karikatura teksta, temveč želi v odnosu z njim učinkovati komplementarno. Kot nekakšna odrska kulisa, pred katero se odvije igrana zgodba v interpretaciji vokalista. Besedila za prvi cikel so dela pesnice Kay Ryan. Vzemimo za primer naslovno skladbo The Pieces That Fall to Earth. Njeno besedilo se v skladbi trikrat ponovi z naraščujočim gnevom čustveno nabite dramaturgije vokalistke, preden se razveže nazaj v občutek melanholije, ki nas nato vodi v naslednjo skladbo. Skladatelj zapiše, da je imel težave z dolžinami pesmi Kay Ryan, ki pogosto ne presegajo dvajsetih besed. To ga je vodilo v iskanje novih strategij, kako ustvariti cikel pesmi na podlagi zelo kratkih besedil. Eno izmed takšnih strategij je Cerrone našel v vzpostavljanju ambienta skladb na način zrcaljenja skladateljeve interpretacije pesničinih del. V skladbah to deluje z različnimi poudarki predvsem besed ali fraz, ob katerih se Cerrone zatakne, nato pa jih skoraj obsesivno ponavlja.

Za razliko od običajnega pristopa k operi Cerrone torej tu ni delal z libretistom, ki bi mu tekste pomagal homogenizirati z glasbo, temveč je tudi v inštrumentalnih aranžmajih izhajal predvsem iz določenih karakteristik že obstoječe poezije. Iz te je hkrati črpal navdih za glasbo in zgodbo, prav tako pa je komponiral suplementarno lastni interpretaciji besedil. Vpete v tradicijo zahodne klasične glasbe so skladateljeve eksperimentalne kompozicijske tehnike tu navkljub sodobnosti dela vpeljane relativno subtilno. Inovacije se v Cerronejevih delih kažejo predvsem v aranžmajih, v katerih v ospredje postavi inštrumente, ki so v svetu opere morda neobičajni. V treh ciklih se sprehodi po preteklosti, z refleksijo katere ustvari idejni svet ameriškega sentimenta, ki bi ga lahko pripisali tudi denimo delom Aarona Coplanda ali Virgila Thompsona. Iz tega se premakne tudi v bolj intimno ljubezensko sfero in nadaljuje v spet nostalgično, a obenem optimistično vračanje v mladost. Album The Pieces That Fall to Earth, ki je nastajal tri leta, lahko razumemo tudi kot nekakšen spomenik. Kot pričevanje o tem, kako je zahodna tradicija komponirane glasbe še vedno živa, čeprav je pretežno skrita v svojih filharmoničnih templjih.