clipping.: Visions of Bodies Being Burned

Sub Pop Records, 2020

Nadaljevati karkoli je zapleteno, narediti nadaljevanje boljše od prvega dela pa je sploh zahtevno. Če se za začetek opremo zgolj na citat Randyja iz filma Krik 2: “Obstajajo specifična pravila, ki jih je treba upoštevati, če želimo posneti uspešno nadaljevanje. Prvič: število trupel mora biti vedno višje. Drugič: scene s pobijanjem morajo biti še bolj opisne — več krvi, več groze. Češnje na vrhu smetane. In tretjič: nikoli pod nobenimi pogoji ne predvidevajte, da je morilec mrtev.” S tem navedkom nas v nov album zasedbe clipping., Visions of Bodies Being Burned, uvede spremna beseda oziroma promocijski tekst. Ne gre za naključen citat iz naključne grozljivke, pač pa za premeteno mantro zasedbe - vsaj v svetu plošče - preoblečeno v poklon slasher grozljivkam in zgodovini scene horrorcore rapa.

Album Visions of Bodies Being Burned je pravzaprav to nadaljevanje, ki mora presegati, saj je polovica horrorcore raziskovanja, in sicer nadaljevanje plošče There Existed an Addiction to Blood, s katero je bend prvič zaoral v tematsko klanjanje žanru horrorcore po predhodnem raziskovanju afrofuturizma in znanstvene fantastike v maniri Octavie E. Butler. No, roko na srce, precej tega vzdušja je še vedno prisotnega, sploh če vzamemo pod drobnogled okoliščine, ki so vplivale na preklic vseh turnej, zamik izdaje plošče Visions of Bodies Being Burned ter nenazadnje tiste, ki obkrožajo junijsko mini izdajo Chapter 319, posvečeno Georgeu Floydu, ki je življenje izgubil na asfaltu pod preveliko težo policista. Bil je temnopolt, naključje? Govorimo o vplivu covida-19 na vsakdanje življenje ter o množičnih protestih proti policijskemu nasilju nad temnopoltimi v ZDA.

Glasba / Tolpa bumov

clipping: There Existed an Addiction to Blood

Album, prepojen s krvjo

Izak Kermc

 / 14. 11. 2019

Plošča Visions of Bodies Being Burned je tako izšla eno leto za svojo predhodnico There Existed an Addiction to Blood, in kot kaže, je prišla v svet opravičit svojo nadgradnjo. clipping. lahko zvenijo divje in nevarno, a v resnici gre za snov, ki se še najbolje znajde v polju znanja, raziskovanja, referiranja; mogoče gre v njihovem primeru res za neke vrste akademski rap, saj se zdi, da ima prav vsaka rima subjekt, na katerega se referira. Tako tudi tokrat naslov albuma ni nič drugega kakor poklon kultni horrorcore zasedbi Geto Boys, natančneje njihovi skladbi Mind Playing Tricks On Me, v kateri Scarface zarepa “candlesticks in the dark, visions of bodies being burned”; stavek, ki ga clipping. uporabijo tudi v singlu Say the Name. Gre za drugo skladbo z albuma, ki se hkrati poklanja Geto Boysom in kultni grozljivki Candyman iz leta 1992.

Ob poslušanju albuma dobimo občutek, da clipping. ne želijo v prvi vrsti delati muzike, ki bi spadala v žanr horrorcore, pač pa se želijo zgodovini tega žanra po svoje pokloniti. Daveed Diggs namreč še vedno suvereno in razločno repa v tretji osebi, William Hutson in Jonathan Sniper pa še vedno skrbita za enako nepredvidljive in predvsem eksperimentalno zgrajene podlage, kar dokazuje tudi zajetna in raznolika nabirka sodelujočih glasbenikov. Tako na skladbi ‘96 Neve Campbell gostijo reperki Cam in Chino, pri skladbi Pain Everyday sodelujejo z zvočnim raziskovalcem Michaelom Espositom, plošča ne pogreši niti kolegov iz L.A., Ho99o9, ki jih lahko slišimo v komadu Looking Like Meat. Pri skladbi Eaten Alive sodelujeta znana jazzista Jeff Parker in Ted Byrnes, v komadu Body for the Pile pa lahko zaznamo ustvarjanje z noise glasbenikom Chrisom Goudreaujem, bolj znanim pod psevdonimom Sickness. Skladba Body for the Pile je sicer nekoliko starejša; prvič je bila izdana leta 2016 kot prva skladba na noise kompilaciji platforme Adult Swim, a je zaradi svoje vsebine, v kateri podrobno opisuje smrti treh policistov, tudi danes nadvse aktualna.

Visions of Bodies Being Burned je kompleksna plata, produkcijsko kar najbolj izpopolnjena, žanri, ki jo bogatijo, pa ponovno dokazujejo inteligentnost članov zasedbe. Recimo temu v prvi vrsti kreiranje muzike znotraj širine eksperimentalnega rapa, v katerem se horrorcore pojavi prav toliko, kolikor se zvoka dotikajo jazz, noise, industrial, breakcore, cloud rap in terenski posnetki. Kar pa zadeva vsebinski del … O tem bi lahko razpravljali ure, pa ne bi govorili zgolj o horrorcoru in slasher grozljivkah, pač pa predvsem o rasizmu, problemih s patriarhatom ter feminizmu. Skladba ‘96 Neve Campbell, na primer, govori o pojmu final girl, ki ga je v svoji knjigi Men, Women and Chainsaws: Gender in the Modern Horror Film dodobra razdelala Carol J. Clover. Koncept predstavlja ženski lik, zadnji, ki v grozljivki preživi in navadno pripoveduje zgodbo, zaradi česar se gledalec tudi najlaže poistoveti z njim, a vendar vzrok, da je ta oseba prav ženskega spola, ni progresivnost grozljivk, temveč dejstvo, da si gledalec žensko lažje kakor moškega predstavlja ogroženo in prestrašeno. To pa je seveda problematično.

Nadaljevanja imajo nalogo preseganja in Visions of Bodies Being Burned je presegel ne zgolj svojo starejšo polovico, pač pa tudi vse diskografske predhodnike. Sposobnost zasedbe, da izčisti noise in ga ukroti ob povsem razločnem in nadvse natančno artikuliranem repanju je izjemna, medtem ko so skoraj vse skladbe na albumu sami bangerji, čeravno ima prav vsak komad posebej dodelano zvočno kuliso, ki je ne definira zgolj drugačen ritmični vzorec, ampak celo povsem drug žanr! clipping. so sila, o kateri se ne dvomi, ali ima sploh še kaj za pokazati, kajti če smo se od njih kaj naučili, potem to, da nikoli ne smemo predvidevati, da je morilec umrl.