Cloud Becomes Your Hand: Rocks or Cakes

Northern Spy, 2014

Prvi zadetki ob iskanju imena Cloud Becomes Your Hand so videti zelo obetavno. Na eni spletni strani lahko preberete, da gre za bend, ki ga preprosto morate doživeti v živo. Na drugi o brooklynškem kvintetu pišejo kot o bendu, na katerega je treba biti pozoren, ker menda prihaja njegov čas. No, kmalu postane jasno, da je te zapise treba vzeti nekoliko z rezervo. Očitno je namreč, da bend zaenkrat hajpajo skoraj izključno insajderji specifične, razmeroma majhne, a zelo dinamične severnoameriške koncertne scene, torej predvsem posamezniki, ki so zasedbo Cloud Becomes Your Hand, skupaj še z nekaj deset somišljeniki, imeli priložnost slišati v živo. Bo pa zanimivo spremljati, ali bodo zasedbo sedaj opazili večji glasbeni portali in nenazadnje tudi nekoliko širša publika. Ker jim je prvi pravi dolgometražec 'Rocks or Cakes' pravkar objavila zelo cenjena, pa tudi priljubljena založba Northern Spy, imajo Cloud Becomes Your Hand za to vsekakor lepo priložnost.

Ker bend ustvarja že četrto leto in ima v svojem katalogu že dve kasetni izdaji ter za sabo nekaj turnej, najprej preseneti zelo skopa spletna bera biografskih podatkov. Menda je šlo najprej za solistični projekt Stepheja Cooperja, sicer kitarista in vokalista zasedbe, ki je prve skladbe sam ustvarjal v svoji spalnici. Ker je naposled te skladbe hotel predstaviti tudi v živo, je počasi začel zbirati sošpilavce, vštric se je zgodilo nekaj kadrovskih menjav, trenutno pa zasedba že nekaj časa deluje v obliki kvinteta. In menda je tudi plošča 'Rocks or Cakes' plod tega skupnega ustvarjanja. Kako so z njo pristali pod okriljem Northern Spya ni povsem jasno, gre pa nedvomno za pogumno odločitev s strani založbe, saj se Cloud Becomes Your Hand zaenkrat ne morejo pohvaliti s kakšno večjo fenovsko bazo. Verjetno je odgovorne preprosto prepričala glasba, ki z drznim vijuganjem med avantgardo in popom, pač lepo dopolnjuje Northern Spyev katalog.

'Rocks or Cakes' nedvomno sodi v kategorijo ekscentričnih, če že ne čudaških severnoameriških albumov. Repetitivna, opojna melodika, nekje na sledi kakšnih zgodnejših Animal Collective, na momente sicer ponudi že skorajda čistokrvno alter-pop izkušnjo, toda že v naslednjem trenutku glasba peterca zavije v povsem drugo, nepričakovano smer. Včasih skozi violino pokuka v folkovsko zaledje, še večkrat pa se znajde v že skoraj free-jazzovski dekonstrukciji. S podobnim, matematično natančnim podiranjem art rocka in popa, so pred nekaj leti na svojem koncertu v Kinu Šiška denimo navdušili Deerhoof, v primeru zasedbe Cloud Becomes Your Hand pa podobno početje pusti nekoliko grenak priokus. Pojavi se namreč vtis, da včasih skladbe podrejo povsem po nepotrebnem, za nameček pa se formula začne še preveč ponavljati, kar album naredi preveč premočrten. Zasedbi sicer zlahka pripišemo pogumnost, drznost, pa tudi znanje kako združiti različna izročila, tako tista z lahkotnejše pop strani, kot tista zahtevnejša, kompleksnejša. To počne celo na precej izviren način, toda na koncu bi si vseeno želeli nekoliko bolj dodelanih oziroma premišljenih skladb, še toliko bolj zato, ker je album dolg vsega dobre pol ure. No, Cloud Becomes Your Hand, očitno nočejo sprejemati nobenih kompromisov in svojo glasbo preprosto upogibajo tako, kot se jim v danem trenutku zahoče. Morda je to upogibanje zaenkrat res nekoliko preveč ostro za širšo publiko, ga bodo pa toliko bolj veseli poslušalci, ki stavijo na drznejše in bolj zvedave muzike.