CO LA: Moody Coup

Software, 2013

Za umetniškim imenom Co La se skriva iz v specifičnem glasbenem smislu bogatega Baltimora izvirajoč Matthew Papich, katerega sveži album 'Moody Coup' je predmet današnje Tolpe bumov. Plošča je izšla v omejeni nakladi tisočih vinilnih izvodov pri brooklynski založbi Software, ki jo vodi vsesplošno opevani Daniel Lopatin, kar je že samo po sebi zadosten razlog za prislonitev ušesa dotičnemu izdelku. Gre za Papichev drugi album, čigar predhodnika iz predlanskega leta 'Daydream Repeater' najdemo pri - kakor priča že njeno ime - kasetni založbi NNA Tapes. Pod njihovo streho so prav tako izšle na primer stvaritve prej omenjenega Lopatina, torej Oneohtrix Point Never, Laurel Halo ali pa slovenskemu občinstvu tudi že znane Julie Holter. Za Papicha pa lahko očitno sklepamo, da goji določen fetiš do izdaj na kasetah, saj se je od leta 2011, odkar je njegova produkcija dostopna javnosti, večina njegovih izdaj znašla na tem nosilcu zvoka.

Že na prvi posluh je zaznati, da je aktualni album 'Moody Coup' v primerjavi z 'Daydream Repeater' bistveno manj naiven, se pravi bolj premišljen, dodelan, brez pretiravanja lahko rečemo manj diletantski, vendar pa s tem ne izgubi na svoji srčnosti. Papich se še vedno na polno poslužuje samplov, ki pa so sedaj neprimerljivo bolj intrigantno uporabljeni, s čimer tokrat precej konkretno, vendar ne povsem, izostane nota njegovega preteklega očitno referenčnega pristopa. Na ta način splete bistveno bolj abstraktne komade, ki pa so skorajda paradoksalno polni terenskih posnetkov, naravnost »navadnih« življenjskih zvokov in prek tega navzočnosti vsakodnevnih banalnosti. O tem priča tudi način njegove produkcije, saj - kot sam pravi - najraje ustvarja v okolju, polnem motenj, kar je v primeru tega albuma pomenilo kar njegovo kuhinjo. Pri ustvarjanju mu je asistiral Joe Williams, ki je poskrbel tudi za vse prispevke na sintičih, ki se znajdejo na plošči.   

V nekaterih komadih na 'Moody Coup' lahko slišimo tudi vokale Angel Deradoorian, sicer bivše članice zasedbe Dirty Projectors, ki pa od nedavna dela družbo Aveyu Tareu - torej enemu od sestavnih članov Animal Collective - v njegovi sveži zasedbi Avey Tare's Slasher Flicks. Njen vokalni prispevek se na splošno poda Papichevi produkciji in se z njo kdaj povsem zliva, vendar pa zna kdaj pa kdaj spet izpasti tudi kot zgolj pritika.

Otvoritveni komad 'Sukiyaki (To Die For)' da vedeti, po kateri poti bo krenila plošča. Gre za aludiranje - vendar precej neprikrito - na pop pesem istega naslova, vendar brez dodatka 'To Die For' in v bistveno manj popiš obleki, ki jo je pred mnogimi leti posnel Japonec Kyu Sakamoto. To pa ni edini takšen komad na albumu. Slišimo lahko namreč tudi predelavo komada 'Suspicious' kultnih Psychic TV, vendar se ta žal izkaže kot ena šibkejših na Papichevem izdelku. Kot posebne pozornosti vredne bi lahko izpostavili prvi singel s plošče 'Melter's Delight', nato 'Remarkable Features' in pa 'Baby's Breath'. Naj bo to zvok kapljanja vode, dihanja, ptičjega petja ali ostalih vsakodnevnih slušnih dražljajev, Co La je skomponiral album, ki se ga da poslušati na mnoge načine in ob mnogih priložnostih. Na kratko - ko Baltimore sreča Software …