COBALT: Slow Forever

Profound Lore, 2016

Šest let je minilo, odkar je ameriški black metal duet Cobalt izdal odlični album Gin. In v šestih letih se je marsikaj spremenilo, med drugim tudi to, da je bend zapustil vokalist/kitarist Phil McSorley. Bobnar Eric Wunder je bil medtem zaposlen s projektom Man's Gin ter kot bobnar pri Jarboe, a prepiri med Philom in Wunderjem, o katerih so poročali tudi metalski mediji, so povzročili dovolj škode, da je Wunder bend Cobalt pustil mirovati. A ne za vedno. Ob bobnanju je možakar začel ustvarjati tudi kitarske in bas linije, tudi materiala za besedila ni manjkalo. Manjkal je le pevec. Eric je novo grlo našel v nekdanjem članu zasedbe Lord Mantis, Charlieju Fellu, sicer bobnarju in človeku, ki je v preteklosti pod vplivom heroina pisal resnično surove, predrzne tekste, daleč preko meja dobrega okusa in politične korektnosti.

Rezultat novega sodelovanja je dvojni album Slow Forever, ki je izšel letos pri založbi Profound Lore Records. Sprva album ni bil zamišljen v tako obsežni formi, a je glasbe nastalo dovolj za dva ploščka, ki pa nista polna v celoti. No, vseeno je glasbe na izdaji veliko in ljudje s kratko pozornostjo naj se mu raje izognejo. Slow Forever ni black metal plošča, vsaj ne po zvočni podobi. Je toliko black metal, kolikor poje o ekscesih, zveni surovo in ima svojo vizijo ter ne sledi nikomur, ne sklepa nikakršnih kompromisov. A to ni black metal v stilu novih Enslaved, niti Wolves In The Throne Room, kaj šele zadnjih Darkthrone, Marduk ali Mayhem. Je pa Cobalt, kot ga doslej še niste slišali.

Slow Forever je zvočno popotovanje, ki združuje tako metal kot punk, rock in celo namige americane. Zveni kot „stripped-down“ Mastodon s primesmi mrakobnosti Neurosis, ki pa ob vonju poceni viskija, še cenejših čikov in ran, iz katerih polzita tako gnoj kot heroin, flirta še z nežnim pridihom ameriških western tonov. Izpade skorajda „evil“, kot če bi omenjenima vplivoma dodali kake Ancient Vvisdom in vse skupaj začinili z občasnim Celtic Frost ali Black Sabbath riffom. Zveni kaotično? Na srečo, vsaj v glasbenem smislu, ni. Slow Forever je namreč zvočno res precej večobrazna plošča, ki pa kaže trdne strukture, namerno odločnost uporabe določenih tonov in zvokov ter je polna predvsem dinamike melodij. Riffi so si med seboj podobni, a hkrati dovolj različni. In so prekleto nalezljivi. Wunderja kot kitarista prej nismo poznali, a tukaj se res izkaže. Vsak riff namreč zelo hitro zleze pod kožo in nato kot strup išče rano za najbolj boleč možen učinek. Riffi niso izvirni, so pa dobri. Na celotni plošči morda najdemo en sam segment, ki flirta s pravim black metalom, ostalo pa bo šlo v ušesa predvsem tistim, ki ekstremnost glasbe zlahka najdejo tudi izven klasičnih metal okvirov.

Slow Forever je torej poln dobrih riffov, izogiba se solažam, melodične eskapade pa ponuja tudi v posameznih, kratkih drobcih glasbe, ki so naslovljeni kot samostojni komadi, a so v resnici bolj vmesni „intro“ deli. Včasih je kakšen od teh drobcev izjemno specifičen, kot da bi želel Wunder obuditi kakšen folk trenutek Led Zeppelin ali kar neposredno referirati Ritchie Blackmore's Night. Nato nas iz sanj zopet izpljune v prevladujočo surovost albuma. Pri tem seveda pomaga dejstvo, da bas kitara ostaja precej v ozadju in da tudi sama kitara ni toliko mastna, da bi imeli občutek, da hočejo Cobalt zveneti kot sludge bend. Ne. Tukaj ne boste dobili občutka, da poslušate Crowbar ali pa Eyehategod, niti Acid Bath, kaj šele Weedeater ali Stoned Jesus. Kitara je dejansko precej tanka, pusta, basov skoraj ni zaznati. Slow Forever je Black Sabbath po nalezljivosti, Neurosis po mrakobi, Mastodon po dinamiki, po vsem ostalem pa je, ne glede na vse, še vedno precej black metal – tanka in suhoparna.

Bobni so Wunderjev modus operandi, a na albumu Slow Forever zvenijo precej enolično, obredno in repetitivno. Kot da bi bil v vsakem komadu uporabljen skoraj enak osnovni ritmični načrt. Na trenutke bobni zvenijo posiljeno, trdo, nerodno odigrano. To je verjetno rezultat dejstva, da je Wunder pred snemanjem vadil vsak inštrument posebej, demo posnetkov celotnih komadov pa - kot navaja v nekem intervjuju - sploh ni pripravil. Vse je prvič združil šele v studiu. Verjetno ga je dejansko snemanje kar nekajkrat iztirilo, kar se sliši v na trenutke precej nerodnih bobnih. Tak recept bi marsikomu predstavljal precejšen izziv, a Wunder je produkcijsko taktirko zopet zaupal Daveu Otteru, ki je v zadnjih letih sodeloval s Cephalic Carnage, Cattle Decapitation in seveda Cobalt, rezultat pa je, kot že rečeno, odličen. Komadi so na trenutke dolgi, na trenutke kratki, včasih enolični, drugič zelo dinamični – a prekleto dobri. Poslušanje slabih osemdesetih minut takšne glasbe ni mačji kašelj, a Wunder in Ottero sta opravila posel tako dobro, da boste v enem sedenju gotovo vztrajali vsaj štirikrat osemdeset minut – in pri tem uživali.

Ta užitek pa vam bo krajšal poseben vokal Charlieja Fella. Če smo bili vajeni McSorleyeve surovosti, gre Fell v tem še korak dlje. Fell, nekdanji heroinski zasvojenec, človek mnogih težav in ekstremnih čustvovanj, mladenič, ki se ne zna izražati drugače kot skozi glasbo in ob pisanju besedil ne pozna samocenzure, je „enfant terrible“. V poetičnosti besedil je kot Mike Williams iz Eyehategod. Deluje pa, kot da bi Hunter S. Thompson govoril z glasom Setha Putnama iz Anal Cunt. Kriči, se dere, trpi, trpinči sebe in druge, diabolično uživa in se kesa. Njegov vokal sicer ni tako poseben, saj podobne slišimo v skorajšnji večini sludge bendov, a kako „resnično“ zveni, ni ista stvar. Je vokal, ki očitno ne laže, ko poje o surovem seksu, uničenih sanjah, telesnem propadu, heroinski odrešitvi in še čemu. Če ste vesel posameznik, boste čutili solze in bolečino. Če niste veseli, boste trpeli še bolj.

Plošča Slow Forever ni material za šibke. Je kot prekleto ogledalo, ki po eni strani v uho šepeta lepe besede, po drugi pa trga srce.