C.P.I.: Alianza

Recenzija izdelka
26. 12. 2020 - 19.00

Hivern Discs, 2020

 

Pet let je minilo od prve izdaje dvojca C.P.I. na Hivern Discs, založbi enega vidnejših španskih elektronskih producentov Johna Talabota. Bogata diskografija založbe z izdajami producentov, kot so Roman Flügel, Eduardo De La Calle, Herzel in drugi, že več kot desetletje nakazuje močne smernice v techno in house žanru, vselej pa se vztrajno spogleduje z bolj leftfield glasbenim stilom. Na njej se je julija znašla Alianza oziroma zavezništvo, najbolj svež izdelek Huga Capablanca in Marca Piñola, ki sta na Hivern Discs že nekakšna stalnica. Oba sta v španskem elektronskem podzemlju bolj znana kot producenta plesne klubske elektronike, dotična izdaja pa tako po žanru kot po stilu izjemno izstopa iz kataloga založbe, ki do sedaj ni kazala precejšnega interesa za ambientalen, darkwave in eksperimentalen žanr. Tovrstna izdaja dvojca C.P.I. je zato precejšnje presenečenje, vendar zagotovo pomemben in hkrati nenavaden prispevek za založnika.

»Kaj nam pomeni sodobna glasba?« je bilo vprašanje, ki sta si ga zastavila Marc in Hugo pri snemanju svojega prvega LP-ja in snovanju koncepta zanj. Te dileme sta se lotila na zelo tradicionalen način, saj sta se vrnila k seciranju svojih najljubših albumov, ki so tekom življenja vplivali na njuno delo. Koncept se zdi še kar klišejski, tudi če vemo, da sta se vrnila k stari klasični metodi pripovedovanja zgodb skozi glasbo. Ob poslušanju albuma doživimo točno ta občutek, ki sta ga producenta začinila na svojevrsten način, in po kakovosti presegla pričakovanja. Zagotovo jima je bilo težko ubežati preteklemu zvoku, ki ga sta ga skozi svojo glasbeno pot ustvarjala, saj bi njune produkcije zlahka pričakovali na USB-ključku srbskega didžeja Vladimirja Ivkovića ali njegove partnerke Lene Willikens, a sta se kljub temu skozi leta vedno bolj približevala eksperimentalnim odvodom plesnih žanrov. Da sta avtorja delo vzela skrajno resno in da projekt še zdaleč ni preprost, je potrdila tudi cela četica sodelujočih ušes pri albumu, kot so Veronica Vasicka, Anna Homler, Will Carruthers, Tanja Siren, Demetrio Martini in Pablo Sánchez. Veliko sprocesiranih vokalnih vsadkov skozi star vektorski sintetizator albumu resnično daje občutek pripovedovanja prav posebne zgodbe in nam pričara občutke anksioznosti ter rahle paranoje, vendar na posebno topel način podaja občutek upanja. 

Če sta se C.P.I. v preteklosti posvečala bolj analognemu načinu produkcije, sta se pri albumu Alianza temu načrtno izogibala in želela dokazati, da je topel občutek in zvok povsem mogoče ustvariti tudi z docela digitalno produkcijo. Uvodna, malo težja atmosfera se odpre s komadom Osera, ki takoj poda utesnjen občutek, začetno zaporedje skladb pa izpade neposrečeno, saj se v nadaljevanju zdi, da bo album prešel v bolj ritmične sfere, a tudi hitro pritisne na zavoro. Skladba Islaalsl s počasno ritmiko, 303 acid bass vložki in mehkejšimi, jazzovsko obarvanimi činelami želi nakazati na stopnjevanje celotnega izdelka. Tudi vokalni vložki nas morda spomnijo na komade angleške avantgardne sintpop skupine The Art of Noise, saj zvenijo, kot bi bil zanje uporabljen Fairlight sampler, ki ga je prav legendarna skupina vseskozi uporabljala. Kljub temu nas C.P.I. v nadaljevanju presenetita s cinematičnimi atmosferami in kvalitetno posnetimi ter skrbno umeščenimi vokali. V ozadju je žal slišati tudi že velikokrat zlorabljene terenske posnetke, kot je prasketanje ognja, a nas pri poslušanju obdržita izredno močen karakter in atmosfera vokalov. Resda se album nerodno začne, kljub temu pa se v nadaljevanju vseeno razvije v smeri elektroakustičnega zvoka in s tem pokaže svojo kompleksnost.

Vsak ambientalen žanr je za razčlenjevanje lahko zelo delikaten. Tisto, kar nas zagotovo obdrži pri poslušanju in spodbudi k večkratni izkušnji, je nedvomno aranžmajska dodelanost in zvokovno sosledje, ki nam vsakič zariše intimno zgodbo ter vzbudi prijetne, velikokrat pa tudi neprijetne občutke. Album Alianza nam odkrito poda atmosfero anksioznosti, paranoje in celo zbeganosti, nametano zaporedje komadov pa nam žal rahlo poruši potovanje in zgodbo, ki sta ju avtorja želela povedati in ju tudi javno odkrito reklamirala. Morda pa je treba o izdelku razmišljati širše in ga res dojemati bolj kot zavezništvo med avtorjema in številnimi sodelujočimi na projektu. Verjetno niso najpomembnejši prijazno zaporedje in zvočno povezane atmosfere, predstavljanje zgodbe pa je prepuščeno samemu poslušalcu, saj gre pri devetih izdelkih na albumu včasih tudi za devet različnih pripovedk. Na vprašanje »Kaj nam pomeni sodobna glasba?« pa sta si avtorja s svobodnim izražanjem na albumu Alianza zagotovo odgovorila.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.