Crack Cloud: Tough Baby

Meat Machine, 2022

Zavidanja vredna je sposobnost, da mučne misli in bedne izkušnje izvlečeš iz sebe, jih zdrobiš v prah, ga lepo prekupčkaš in odpihneš z viharjem eklektične muzike. Nekako tako okoli ustvarjanja postopa kanadski kolektiv Crack Cloud, ki je pred dobrim tednom izdal drugi studijski dolgometražni album Tough Baby – tako kot zadnja dva izdelka, live album in prvenec, tudi tega pri svoji založbi Meat Machine.

Njihova glasba je kot nekakšna prijetna cerkev, toplo zatočišče zvočni dediščini in stiskam tega trenutka. Prva EP-ja in prvenec zaznamujejo žmohtne postpankovske bas linije, vezje, ki so mu še posebej na debiju dodali vse mogoče žanrske prilive, od funka, trip- in hiphopa, za kak komad bi lahko rekli celo reggaetona. Na novi plošči boste še vedno slišali pridih Davida Byrna in Talking Heads, najizraziteje v hudomušnem komadu Costly Engineered Illusion, pa muzike zasedbe Gang of Four in berlinske glasbene scene 70. let prejšnjega stoletja. Ostajajo poskočni kot Roxy Music, bend, na katerega ob poslušanju plate morda največkrat pomislimo, čeprav Crack Cloud zvenijo modernejše.

Glasba / Tolpa bumov

Uranium Club: All Of Them Naturals + Crack Cloud: S/T

Dve lanskoletni izdaji severnoameriških artsy postpunkerjev

Damjan Manevski

 / 11. 3. 2017

Multiumetniški kolektiv razpoke uničujoče omame iz preteklosti ter izkušnjo izobčenosti in hromečih travm sodobnosti v ustvarjanje veže od leta 2016. Od prvih EP-jev so člani preskočili mnoge žanrske zamejitve, jih kreativno spojili v presenečenj polne komade in plesno eklektiko. Naredi sam etos, ki preveva delo in delovanje kolektiva po vzoru postapokaliptičnega vzdušja Mad Maxa, njegovim članom omogoča svobodnejši izraz; pristop h kakšni založbi bi jih preveč zamejil. Furajo svoj imidž, svojo muziko, svoj lajf, a ne brezbrižno, temveč prav skrbno.

Številčnost članov zasedbe, skozi katero prehajajo umetniki, plesalci, glasbeniki, ustvarja razgibanost, preplet mehkega in robustnega zvoka, njihovi različni karakterji pa se zlivajo v muziko, ki je tudi zato tako raznolika. Tematika je nemalokrat grenka, a glasba v večjem delu ostaja živahna, upajoča, včasih dramatična, drugič temačnejša. Če so prvim komadom še dodajali posamične glasove vseh članov zasedbe, kot denimo v skladbi Empty Cell z drugega EP-ja Anchoring Point iz leta 2017, je na dolgometražcih bolj izpostavljen poenoten vokal celotnega kolektiva. Glasba skladno z etosom njenih ustvarjalcev izvablja timski, ekipni duh, na novi plošči jo morda občutimo celo kot kak izsek iz optimizma polnega mjuzikla.

Na novi plošči ta duh simbioze, tako idejno kot v zvočnem smislu, ostaja in je še bolj izrazit. Vokalno raznolikost dopolni prijeten glas ene od članic, denimo v naslovnem komadu Tough Baby ali skladbah Please Yourself in Afterthought (Sukhi's Prayer), česar na prvencu nismo slišali. Presekajo nas tudi nenaden drzen udarec nasilne metalske atmosfere v komadu Criminal, ki izpade zelo povedno, pa osameli, prijetni in neprijetni klavirski in sintetizatorski inserti, vzpenjanja in padanja v že omenjenem naslovnem komadu in math rock v skladbi 115 at Night, ki poleg komada Virtuous Industry še najbolj spomni na muziko s prvenca.

Glasba / Tolpa bumov

Crack Cloud: Pain Olympics

Prvi dolgometražec eklektičnega kanadskega postpunk kolektiva

Petra Lesjak

 / 30. 7. 2020

Zdi se, da je v več komadih linije bas kitare s prvenca zamenjal saksofon ali druga pihala oziroma bolje trobila. Slišimo manj mastnih elektronskih vpadov kot na debiju, še vedno, če ne še bolj, pa vnose odrezkov različnih žanrov. Komadi se ne prelivajo tako tenkočutno kot na prvencu, temveč so preskoki še bolj slišni. Lahko bi rekli, da vsak komad posebej bolj zaznamuje en žanr, naslednjega drugi in tako naprej. Skupek je nekakšen veličasten kolektivni kolaž in hommage. Pain Olympics, prvenec iz leta 2020, večinoma teče kot zvezana struga komadov, ki jo divje, a ne zares prekinjeno ukrivljajo žanrski ovinki.

Oba albuma, tako prvenec kot aktualna plošča Tough Baby, se poslušata kot takšno ali drugačno zlitje velikih in malih občutij, navdušenja, radosti, pomirjenosti in na drugi strani samote, razrvanosti, cinizma, kritičnosti. Ponudita posebne, velikokrat plesne komade, ki izžarevajo vzhičenje, s katerim so ustvarjalci v glasbo vložili trud, svoje travme in srečo, da so se našli. Povezani v ekskomunikaciji – kaj je lepšega? Lahko smo le hvaležni, da zmorejo skrhane duše skupaj ustvariti tako dobro muziko.

Crack Cloud – Tunnel Vision (2020)

Crack Cloud – Bastard Basket (2020)

Crack Cloud – 115 at Night (2022)

Crack Cloud – Please Yourself (2022)

Crack Cloud – Virtuous Industry (2022)

Crack Cloud – Tough Baby (2022)