Cucina Povera: Lumme

Primordial Void, 2021

Maria Rossi je Cucina Povera in je zvočna asketinja. Finska glasbena minimalistična kuharica ustvarja z glasom in kljub tendenci po glosolialistični interpretaciji ključne slušne sestavine je njena jed toliko nedoumljiva, kot je poglobljeno naše nepoznavanje finščine. A ustvarjalka, katere skorajda vsa dela so že žuborela po zvočnih brzicah Radia Študent, tudi z Lumme, četrto solo ploščo, izdano pri kalifornijski založbi Primordial Void, vzdržuje fatamorgano breztežne zunajzemeljskosti in enigmatičnosti. 

Glasba / Tolpa bumov

Cucina Povera: Hilja

Mantre minimalizma skozi repeticije glasu in tišine

Špela Cvetko

 / 29. 4. 2018

Maria Rossi je prav tako bog. Je absolutna stvariteljica lastnega zvočnega vesolja, saj med že tako okleščenim izborom instrumentov in zvočil vedno prioritizira glas, njegove modulacije in permutacije, s čimer glasbo primarno tvori kot produkt zasebne – individualne sfere, hkrati pa jo nujno osnuje v telesnem – fizičnem polju. Usidranje onstranske religiozne izkušnje plošč v specifičnem kontrira razosebljenju nje same kot umetnice. To več kot uspešno kljubovanje glomaznosti lastnega izdelka si Maria deli z ustvarjalci in ustvarjalkami, kot so Terre Thaemlitz, William Basinski in Kali Malone. Čeprav našteti ne uporabljajo vokalnega izrazoslovja, so uspeli formirati močno umetniško identiteto v kontekstu ambientalne, dronovske in nenazadnje new age glasbe, ki so hitro dovzetne za povprečno nedoločljivost in neizstopajočo anonimnost. 

Narava plošče Lumme oziroma Lilija sledi dosedanjemu receptu odrekanja. Tempo umirjenega diha določa, da je intenziteta standardno stilsko nasprotno povezana z barvo in ne jakostjo ali nasičenostjo. Kotaleče se besede se enkrat manifestirajo v petju, drugič v mantrah in tretjič v obliki pridige. Zvesti konzumenti Mariinega vodstva ugledamo jasnejše in neposrednejše prevzemanje oblik cerkvene zborovske glasbe, hvalnic in homilij, ki so bile prej rahleje nakazane in zapakirane v skorajda pogansko mistiko. Efekt zbora ustvarjalka doseže z multipliciranjem lastnega izreka, podlaganjem glavnega vokala s samo-spremljevalnimi ali ko z mrmranjem in zvočenjem vzpostavi harmonično dimenzijo. Impresivna je diferenciacija osebnosti, ki jih porodi glasovna igra Cucine Povere, pri čemer si te niso različne po izgovorjeni vsebini, temveč po karakterju.

Verska izkušnja potrebuje verjetje in Rossi vzpostavi možnost, da se vanj prepustimo z njo kot vodjo in sledilko, vendar ogoljufa naš jezikovno simbolni svet. Je odlična tatica kulture, v katero se vpenja, in potvarja misticizem, a to dela zaradi odrekanja razumevanja večini svojega občinstva. To uravnoteži z do sedaj najdostopnejšo in narativno razgibano plato, s čimer na makro ravni izgubi element presenečenja, ki se je pri preteklih izdelkih kazalo v stilskih naključjih, napakah in svobodi.

Recenzentka mora priznati, da večja razgibanost predstavljenega pripre bogastvo preprostosti, za katero se zdi, da jo je Rossi črpala iz usode. Da premlatimo še malo več prazne slame, dodajmo, da je dotična usoda produkt namišljene mitologije ustvarjalke Cucine Povere, s tem pa njena glasba prej vstopi v sfero folklore kot v institucionalizirano Cerkev. V osmislitvi oddaljitve konvencionalnih idej o eksperimentaciji Lumme znotraj glasbene tradicije minimalizma punkersko čutno sledi lastni zapovedi, ki bo medse sprejela tako sintovske oboževalce in cinematične daljnoglede kot prekaljene zvočne okoljevarstvenike.