DØDHEIMSGARD: A Umbra Omega

Recenzija izdelka
14. 6. 2015 - 19.00

Peaceville, 2015

 

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo na teh valovih skorajda povsem odsotnemu bendu, ki ga, naj povemo že takoj, znotraj tega prispevka zagotovo ne bomo mogli zadovoljivo obravnavati, saj bi si nekoč zaslužil daljšo, zgolj sebi namenjeno oddajo. Govora je o legendarnih norveških Dodheimsgard in njihovi novi plošči »A Umbra Omega«. Dodheimsgard od sredine devetdesetih naprej veljajo za nekakšen nujen in konstitutiven »wildcard« bend takrat že hitro naraščajoče black metal scene, njihovi albumi se v vsakič novi preobleki pojavljajo v vedno daljših intervalih, člani, ki so se zvrstili okrog vodje Vicotnika, pa slikajo dobro in pravoverno incestuozno podobo norveške black metal in širše ekstremno-metalske scene. Vključno z najbolj znanimi »zvezdniki« in obskurnimi deviantneži majhnih mestec. »A Umbra Omega« prihaja osem let po »Supervillain Outcast«, obeležuje jo tudi vrnitev osrednjega vokalista celotne eksistence skupine – Aldrahna. Iz Vicotnikovih in Aldrahnovih prigod zadnjih dvajset let pa so zdaj nastali že pravi miti, ki vključujejo zlomljene kosti, izpadanje zob, alkoholizem, norost, zastoj srca, ples, droge in rave ter luciferjansko-kozmično lakoto po vsem, ki je vedno vela iz njihovih del. In seveda padec, ki se vztrajno kaže kot nujen.

V in iz te izkustvene stelje stopa »A Umbra Omega«, ki je po besedah Vicotnika svojevrsten »hommage« njihovi dvajsetletni karieri in predvsem notranja odslikava »okoliščin«, ki ta bend tako zelo pogojujejo in usmerjajo njegova naziranja. »A Umbra Omega« se tega loteva prek abstrahiranja osebnih porazov, izgub in dognanj v razsežnosti mitopoetskega in metafizičnega človekovega biotopa, kjer se hudič skriva v fraktalih in je »bog« nekaj mrtvega in vedno ponovno sestavljenega v konstantni obnovi eksistenčne poraznosti.

Dodheimsgard nadaljujejo z udinjanjem v kompozicijskem pristopu, ki ne spominja toliko na prejšnjo »Supervillain Outcast« kot na predprejšnjo terminalno mojstrovino »666 International«. Tam patentirano blazno kolažiranje in sopostavitev neštetih fragmentov različnih izvorov, mindsetov in pristopov k zvočni aglomeraciji na »A Umbra Omega« poskusi artikulirati na, po besedah Vicotnika, bolj »organski« in bendovski način. Nad vsem tem seveda spet »predseduje« Aldrahnov ekscesno deklamatoren register, a poglejmo si pobliže njihov tokratni modus operandi. To, kar je leta 1999 v takrat še relativno ozkem krogu čudaškega black metala veljalo za nezaslišano, obenem pogumno in za marsikoga neprebavljivo – čeprav je na nek način šlo spet za tipično »zamudo« in odkrivanje tople vode pri vpeljavi določenih zgodovinsko avantgardnih tehnik v metal – je danes nekaj najbolj običajnega in konstitutivnega za širok bazen mainstreamovske pop in rock produkcije. Bilo je že takrat, a se zdaj še toliko bolj in objestno kaže kot tako v jasni razgalitvi, če ne že kar enačaju med pop in metal tehničnimi trendi. Govorim pa o vseprisotnem studijskem in parcialnem pristopu h gradnji še tako preproste in »organske« pesmi, ki se obravnava kot ločen skupek kadrov, gest, motivov, riffov in partov. Dejstvo, da tudi če poslušaš relativno »straight« sosledje rock ali metal gradnikov, si lahko prepričan, da v njem ni ničesar spontanega ali povezanega, temveč se le a posteriori zamaskira kot tako. Prednost Dodheimsgard v »666 International« obdobju je bila ravno ta, da so zavrnili kakršnekoli pretenzije po tovrstnem iluzionizmu in se kvečjemu na glavo vrgli v objesten asemblaž povsem raznorodnih vsebin, ki je na koncu občasno zvenel tako, kot bi preklapljal kable med garažnimi black metal demo posnetki, studijskim industrial electrom, fin-de-siécle klavirjem in nešteto odtenki vmes.

No, na »A Umbra Omega« pa Dodheimsgard to objestnost nekako ublažijo, a še vedno ne gre za res surovo in povezano bendovsko dihanje in pulziranje, ampak nekaj - vsaj na določenih nivojih - precej bolj konvencionalnega in »na-pol-poti-med«, kar jih v mojem doživljanju druži z vprašljivo, kot-da avtentično prog-rock avro bendov, kot so denimo švedski Opeth. Posledično je rezultirajoča glasba dosti bolj sredinska kot njeni posamezni parti ali nori um in talent njenega stvaritelja. Yusaf Parvez alias Vicotnik namreč na plošči večino časa kompozicijsko blesti, in kadar že misliš, da so se DHG preveč ujeli v bledo atmosfersko dark rock brodenje z všečnim ozadjem kinematskih odmevov, te presekajo tisti značilni vrtoglavo klasicistični riffi v hiper naspidiranih blastih. Ki pa se znajo prelomiti tudi v bolj neandertalske tempe ali pa sugestivne klavirske pasuse in redke, preredke, atonalne odzvene. In skozi vse to še vedno močno žari njegova močna in že od nekdaj izdelana melodika, ki se še vedno najbolj pokaže ravno pri najbolj, v strogo zgodovinsko konvencionalnem smislu, blackmetalskih delih. Prikimamo pa lahko tudi opazki, da kljub vsemu tega, kar Dodheimsgard počnejo, ne čuti potrebe označiti drugače kot black metal.

Iz vsega napisanega je očitno, da DHG ostajajo v svojem prepoznavnem epizodičnem pristopu, ki ga na vsakem albumu vodijo in usmerjajo rahlo drugačne silnice. In pri »A Umbra Omega« je to vsekakor nekakšna introspektivna, tokrat ne toliko demonska, temveč predvsem odkrito žalobna, in v celostnem vtisu kar razširjeno baladna, narativna. In ravno ta razsežnost da misliti in se ne pusti odpraviti ne glede na to, ali nam je bliže zdajšnja ali kakšna pretekla solidifikacija njihove norosti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zelo dobra interpretacija in analiza plate. Takoj slišiš, da so Dodheimsgard s svojim jezikom. Priporočam:)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.